ARARAT – na meji med Turčijo in Iranom

VELIKA OGNJENA GORA

“ Merhaba !” in trije obrazi se nejeverno obrnejo proti vhodu, kjer sem razprl platno na šotoru. “ Okod ?  Iz doline !  Direktno ?  Ja, direktno !”, smo si na hitro izmenjali uvodna vprašanja. Midva, jaz in Jože, na vhodu ter ob ognju Džemail, turški gorski vodnik in dva izmed ruskih alpinistov, ki jih je vodil na vrh.

Pogled je takoj poromal k aluminajstem čajniku, ki se je grel na plinskem kuhalniku in vabil s svojo vročo vsebino. Pogled je bil tako očiten, da Džemal ni nič spraševal, marveč samo natočil. S skodelico so se ogreli premrli prsti in tudi že skoraj pokopano upanje, da naju bo vrh videl. Bravo čaj !

Na eni izmed spletnih strani, ki vabijo v tuja gorstva in na avanturistična popotovanja, sem prebral – Planinski vrhunec je gotovo vzpon na Ararat. Biblijski očak je ugasli vulkan z večno sneženo kapo, prava “streha sveta”, pettisočmetrski osamelec, ki kot strelovod stoji med tremi svetovi… iranskim in vzhodnjaškim na vzhodu, semitsko-arabskim na jugu in arijsko-kavkaškim na severu. Vzpon nanj je užitek, trofeja in zadoščenje

Normalen pristop traja 3 do 4 dni. Pohodniki začnejo vzpon na višini 1800 m, s turškim vodnikom in konji, ki nosijo tovor.Pošestih do osmih urah hoje ter približno 20 kilometrih, prespijo 2800 m nad morjem. Naslednji dan zopet osemurhoje in spanje v šotorih na 4100 metrih – če se to še imenuje spanje. Vodnik ter tisti, ki še želijo nadaljevati, se zgodaj zjutraj odpravijo proti vrhu. Ta, zadnji,delje najbolj selektiven, saj je pot izjemno strma, posejana s kamni iz vulkanskega stekla. Svoje naredi tudi višinska bolezen in često izjemen mraz, vendar dobro pripravljeni gorniki, v normalnih razmerah, dopoldan dosežejo vrh.

Jože, moj kompanjon, pa je imel drugačen plan. Pravi – Šla bova do prvega tabora (  2900 m ), dala prtljago na konje, se malo spočila, nato do drugega tabora ( 4100 m ), malo pospala, vrh in nazaj. Za Jusufa je ponavadi vse tako preprosto. Jaz sem pa vse sprejel – že ve, saj je bil lani na vrhu.

Nahrbtniki z vso opremo in 5 litri vode so se gugali na hrbtu, opazovanje pokrajine ter pogovor na turške teme so nama razbili prvih pet ur hoje.

Nato pa prvo presenečenje oziroma, dve presenečenji. Prostor za bazni tabor je bil prazen, sonce je pa v petih minutah  zamenjal snežni vihar. Še dobro, da v dolini nisem razmišljal o teži nahrbtnika. Kompletna zimska oprema je rešila situacijo. Brez konjev in počitka, nadaljujeva proti višinskemu taboru. Besede postanejo bolj redke, snežinke ter megla pa vse bolj goste. Jože je zares mojster za orientacijo. Mirno, z enakomernim korakom sledi poti, ki je sedaj, v mraku in pod snegom, le še navidezna. Koraki postajajo vse tanjši, premori se debelijo, dihanje pa hitrejše in globoko. Na meji med dnevom in nočjo postane mraz bolj glasen in ko se znoči, se temu primerno stemnijo tudi občutki. Jebenti, slabo kaže ! Sama,  pot brez sledi, noč v vetru, sneg na stezi in v noči. Zajčki v Cik-Caku so šli že zdavnaj spat. Zadnjo uro hodiva v pričakovanju , da bo za naslednjim ovinkom tabor, za naslednjo skalo šotor, svetloba, toplota, ljudje, čaj….

Posvet – višina, ura, mraz – obrneva ?! Da, nazaj je približno osemur, pa na devet podlage, pa še ponoči – naenkrat pa kovinski zvok, ki ga lahko naredi le lonec. Tale najin posvet je bil le 5 višinskih metrov pod taborom. Stopiva čez nekaj balvanov in «  Merhaba ! ».

Tako sem se tresel, da smo bili vsi v resonanci – šotor, jaz, Joža ter dva turška vodnika, h katerim sva se stisnila k « počitku ». Vsi smo mižali v, od vetra, napeto platno in čakali, da bo prišla « ura » za čaj in zadnji « push » proti vrhu.

Polovica kandidatov, ki jih je vodil Džemail, se je premislila. Ostali bodo v taboru, razen dveh Nemk, ki imata obraz kot melona in morata takoj v dolino! Ostali se spravimo skupaj, prižgemo čelne sveilke ter si pogledamo v pete. Noč je popolnoma jasna, neznano število zvezd sveti, luna pošilja žarke v snežne kristale ter podplate, ki premikajo kamenje Ararata. Korak za korakom se ohlajamo. Korak za korakom je manj izdihanega zraka in več vprašanj z isto poanto : « Zakaj mi je to potrebno ? »  Ko je najbolj mraz, ko posvetijo prvi sončni žarki, nekje na višini 4800 metrov, nas je le še pet. Z vsakim metrom čutim kako se mi gosti kri in kako pljuča zajemajo v prazno. Voda v termoski je zamrznila. Pocrkljam se lahko le s koščkom Xenofita, a traja preden zberem dovolj sline, da ga lahko zmeljem in raztopim v ustih. Ampak gre. Ko si nataknem dereze in palice zamenja cepin, se ozrem naokrog in bleščeče širjave, ki jih zaužije oko, nekoliko nadomeste pomanjkanje kisika ter tekočine. Nad 5.000 mewtrov, v soncu, z mirnim korakom v ledeniškem snegu, gre lažje. Počasneje okrog seraka, ampak s pravim občutkom, da sem v kontroli in fit.

Ruski, kanadski ter turški stisk roke potrdijo, da je to vrh. Pogled na iransko, armensko in turško jutro v dolini je čaroben. Koliko vojska, koliko ver in koliko kultur se je udarilo tu spodaj – in se še udarja, intenzivno.

Povlečem se na rob, stran od drugih in čakam, da pride. Da pride tisti občutek, ki sem ga do sedaj čutil le nekajkrat. Tisti, ki je tako izjemen in tako redek, da ga skoraj ne znam opisati in nima imena. Tisti zaradi katerega se splača potrpeti, premagati svojo ležernost in potegniti vso energijo iz svojega telesa. Tisto globoko hvaležnost, da sem, da lahko, da sem zdrav da lahko, da sem sposoben da lahko, da imam voljo da lahko. Tisto globoko ljubezen do vseh, ki mi s svojo tolerantnostjo ter ljubeznijo omogočijo da lahko.

Tisti – ponavadi pride tudi kakšna solza, v tem momentu pa le še električna puščica skozi male možgane. Fak.  Sem jih že prej malo pričakoval, znamenja višine. Prehitro je bilo vse tole, še hitreje se moram pobrati v dolino.

Zmoto, da sem svoje oddelal, sem spoznal takoj, ko sem snel dereze. Vsak korak v dolino je bil varljiv. Na ramenih težak nahrbtnik, med nahrbtnikom ter kapo znamenja višine, v nogah že malo jogurta, palice pa neuporabne za podporo po tem terenu. Oksidijan, vulkansko steklo, ki ga je vrh izbruhal blizu in daleč že pred stoletji, se lepo blešči v soncu. Zraven pa potuhnjeno čaka na trenutek dekoncentracije, da ti z ostrimi robovi odpre koleno in raztrga mišico. Osredotočim se, pazim na vsak korak. Mehkoba koraka pomaga, da mi nahrbtnik manj reže v rame ter da skalna gmota začuti moje spoštovanje. Hitro se spuščam.

Hvala Jože, si mislim.  Brez tebe ne bi bil tukaj in ne na vrhu. Samo tale tvoj način, v 26ih urah gor in dol, pa ni ravno za mene – za človeka, ki se v bistvu le druži z alpinisti !