Annapurna – drugič
ANNAPURNA CIRCUIT – z gorskimi kolesi okrog Annapurne
Pismo, je frajer, zares je frajer tale Cavazza. In tudi Vesna Milek je model – odlično je napisala. V prostoru v katerem nam zmrzuje voda v bidonih,
puhaste spalne vreče in bunde pa nam komaj grejejo utrujena telesa, se meni
full dogaja – tako kot že dolgo ne. Nekaj lepega, svetlega, a z besedami
neopisljivega, se mi je zalezlo pod kožo, kot, da se mi je iz odprtega srca
razlila svetloba. Racionalno se krega s čustvenim, misli mi begajo od otroštva
do očetovstva, očesi se mi orosita. Vsebina knjige me je zares prevzela.
V trdi temi, ob šestihzvečer sem vzel knjigo Cavazza v orokavičeno roko in jo, prebrano, odložil obenajstih in pol. Moje celo življenje je češnja na torti proti dramam, ki jih je preživel ta Boris. Saj je imel tudi ogromno čudovitih momentov, ampak …fak.
Grem ven in se z roko dotaknem zvezd. No, skoraj. Nebesni svod v Himalaji je fantastičen. Bilijone zvezd se ti ponuja, da jih vzameš za svoje. Od roba nočnega neba do roba nočnega neba, zvezda pri zvezdi. Če ne bi bilo minus dvajset, bi se ulegel in jim dajal imena.
Ko ga otresem, se hitro poberem nazaj v spalno vrečo. Levo in desno so moji sotrpini – levo Dani, ki je izginil v svoji boleči glavi, naprej Janez, ki testira plitkost svojega dihanja, Verdi in Tine se držita na tanki meji višinske bolezni. Preden smo se zavlekli v spalne vreče sem jim prebral :
AVB – Akutna Višinska Bolezen, je skupina težav, ki se posamezno ali skupaj pojavijo pri ljudeh, ki se nenadoma povzpnejo v višine. Pojavi se lahko nekaj ur ali nekaj dni po vzponu nad 3000 m. Zboli lahko vsak, ki se prehitro povzpne. Znaki so, …..
In, če bo kdo občutil še težje stanje, naj mi takoj pove.
Misli mi od Cavazze preidejo na fante, ki se obračajo v svojih spalnih vrečah in komaj čakajo kdaj bo jutro. Prvič so na tej višini in vsak po svoje prenaša tale AVB. Ali sem naredil vse, da bodo relativno mirno preživeli prehod čez 5.416 visoki prelaz.
Sem edini, ki ima izkušnje z višino. No, pripravljeno imam vse – tablete za AVB, tablete za pljučni edem, za možganski edem – z Dawom, vodjo nosačev, sem dogovorjen, da morebitnega bolnika pospremiva 500 m nižje v Base Camp, kjer si bo opomogel in potem ponovno nadaljeval pot čez prelaz. Pomirjen tudi sam padem v enakomeren ritem plitkega dihanja in obračanja – levi bok, na hrbet, desni bok, nazaj na hrbet ….
Sedem dni prej smo polno otovorjeni prišli v Kathmandu – vsa oprema, od kolesarske do visokogorske, plus naša polnovzmetna kolesa, so srečno prestala vsa letališka premetavanja..
Juuhuu, avantura se začenja. Načrt je znan, dovoljenje, da kolesarimo po
trekerskih poteh, imamo, še uskladitev logistike z našimi nepalskimi
organizatorji in pot pod noge – no, pod bicikle.
Ideja, da bi prekolesarili celoten krog okrog Annapuren, ki je znan kot eden najlepših trekerskih pohodov na svetu, se ni rojevala dolgo. Po zadnjem obisku Nepala, lansko jesen, sem bil prepričan, da se da. Le dovoljenja je potrebno dobiti ter organizirati zanesljivo logistiko.
Potovanje z gorskimi kolesi okrog masiva Annapurna je čudovita stvar. Še posebno, če imaš lepo vreme. In mi smo ga imeli – 17 dni prelepega, sončnega vremena. Kolesariti smo začeli na nadmorski višini 760 metrov, v vasi Besi Shahar, tako kot začnejo svojo pot vsi trekerji. Tudi celotno kolesarjenje ves čas sledi trekersko pot, kot jo je prvi prehodil angleški raziskovalec leta 1965. Ob reki Marsiyandi proti prelazu Thorang La ter po drugi strani, v drugi dolini, dol ob toku reke Kali Ghandaki, nazaj do izhodišča.
Poti so lepo vzdrževane. Sprva kolovozi, potem ožje trekerske poti, so za naša kolesa mala malica. Seveda je vse odvisno od vrtenja pedalov in moči v nogah. Praktično lahko prekolesarimo celotno pot z izjemo zadnjih tisoč višinskih metrov, ki vodijo proti vrhu prelaza Thorang La
Pass. Problemi lahko nastanejo v primeru slabega vremena, saj se poti spremenijo v blatne kolovoze, ki so seveda tudi nevarni. Namreč, večina
poti je speljano visoko nad kanjonom reke in če bi kolesarju zdrselo, no … o
tem nihče med nami ne razmišlja.
Ritem kolesarjenja je zelo podoben potovanju trekerjev. Vsak večer si, po pregledu zemljevida in pogovoru z našim nepalskim vodnikom, izberemo cilj za naslednji dan. Ob poti je precej vasi, vsaka vas ima kar nekaj hiš
za goste, tako, da s prenočišči ni težav. Preprosta kamnita poslopja večinoma
nudijo zelo podobne storitve – mrzle sobe in jedilnice ter jedilni list z
riževimi jedmi, ki ga je nekoč nekdo sestavil, potem so ga pa vsi prekopirali.
Nekaj je gotovo – težav s holesterolom ne bomo imeli in med potjo se tudi
zredili ne bomo.
S pridobivanjem višine
menjamo tudi oblačila in opremo. Ko smo začeli, smo v tropskih razmerah in v
sončnem vremenu kolesarili v poletni kolesarski opremi. Višje, kot se gibamo,
bolj potrebujemo hribovsko opremo in oblačila. Dokler, nazadnje na poti čez
prelaz, ne navlečemo nase vse kar je uporabnega in diši po dobri zaščiti proti
mrazu.
Dnevi so čudoviti, kot bi
jih kdo narisal. Sonce nas spremlja dan za dnem in le kakšen osamljen oblak na nebu nas spomni, da smo v največjem gorovju na svetu in da je vreme tukaj zelo spremenljiva stvar. Noči so tiste, ki nas utrujajo. Doma, več ali manj nihče od nas ne odhaja spat s kurami. Tukaj se pa zelo zgodaj znoči, v mrzlih in pustih jedilnicah ni zabavno posedati. Potem, ko nam zmanjka primernih tem za pogovore, nam ne prestane drugega kot le kontemplacija v toplem zavetju puhaste spalne vreče. Noči so temne, postelje trde, po pločevinastih strehah tekajo nočne živalce, tako, da se velikokrat zbudimo bolj utrujeni kot smo legli k počitku. Toda dnevi so prekrasni, pokrajina lepa kot najlepša dekleta na
brazilskih plažah, silhuete najbolj opevanih gora na svetu pa tako impresivne,
da vsa utrujenost dan za dnem izpuhti v jutranjih meglicah.
Levi bok, na hrbtu, desni bok – ura je štiri zjutraj. V trdi temi pospravimo spalne vreče, porterji gredo na pot, mi pa takoj za njimi. Kapa je potisnjena do oči, tople rokavice objamejo ročke na balanci kolesa, ki me je brez poškodbe pripeljal tako visoko. Nocoj oziroma to jutro, ga bom potiskal iz višine 4.900 metrov na prelaz 5.416 metrov. Mraz je zgostil olje v zavornih cilindrih do te mere, da so zavore komaj uporabne. No, sicer jih pa navkreber ne potrebujemo. Čelne lučke razsvetljujejo kamnito pot, koraki so
počasni, mraz grize, ne nebu pa še vedno žmiljarde zvezd. Le, da zopet ni časa
za romantiko. Vso pozornost posvetim postavljanju stopal na kamnito pot,
potiskanju kolesa in pazim, da se ne zapletem v pedala. Vsak odvečen korak je
nov napor, ki ga zares ne potrebujem. Na vzhodu se svetlikajo prvi žarki sonca.
Zopet bo lep dan, potrebno bo zdržati le še to zadnjo uro – namreč, vedno je
najbolj mraz ob zori. Ure kažejo na minus 15 stopinj, rahel veter z leve, pa je
temperaturo spusti še malo niže. Vrh Thorang La Peaka poboža jutranje sonce in jasno nam je, da smo že blizu. Eden za drugim prisopihamo do molilnih zastavic, ki označujejo vrh in v vetru neumorno pošiljajo mantre bogovom. Toooo, uspelo nam je. Trekerji nas gledajo in si mislijo svoje, ko gledajo šest čudakov, ki so poleg svoje teže in nahrbtnika sem gor zvlekli še kolesa.
Mi pa smo si oddahnili – od tukaj naprej samo dol, v najbolj norem spustu v sedanjem življenju. Iz Thorang La Passa v Muktinath, preko roba pokrajine Mustang, Tatopinija vse do Pokhare – na kolesu.
Nekoč mi je Grega Šket povedal ameriški citat » Pleasure is serious business »! No, z gorskimi kolesipo trekinški poti Annapurna Circuit, je bilo ravno to – resen posel. Z nekaj znoja, veliko volje in neizbrisljivimi slikami, ki jih bomo podoživljali še dolgo.