MTB – V puščavi in goščavi

Musso je dvignil
roko ter z vajeno kretnjo dvignil puško čez kolesarsko čelado.  Naša štiri kolesa se prilepijo eden ob
drugega. Najprej začudeno – kaj se dogaja, potem pa brez besed, z odprtimi
usti, opazujemo sanjsko dogajanje. Izza grma se, kakšnih 30 metrov od nas, prikaže
veličastna postava levinje. Ko se ji, nekaj sekund za prvo, pridruži še druga,
se nam adrenalin dvigne v neslutene višave. Levinji pogledata v našo smer,
zatem se elegantno, mirno, obrneta ter v lahkem drncu velikih mačk stečeta čez
poljano med grmovje pustinje.

Štiri dni prej
smo Verdi, Metod, Janez in jaz prileteli iz 
Cape Towna v Polokwane, zadnje mesto pred mejo med Južno Afriko in
Botswano. Prvo noč smo prespali pred mejnim prehodom, ker se meja med Botswano
ter Južno Afriko zapira popoldan ob štirih. Prvi noči bi lahko rekli » mehek
pristanek v divjini ». Spali smo v izjemno lepo urejenih bungalovih in se
zjutraj zbudili sredi prave, čudovite afriške savane. Polnovzemtna kolesa, ki
smo jih pripeljali s seboj,  smo
sestavili ter jih pripravili za vožnjo – mejo bomo prečkali kar na kolesih.

Mejna reka
Limpopo je toliko narasla, da  je džip,
ki vozi našo prtljago, še nekaj ur ne more prečkati. Značilnost vodotokov v
afriških pustinjah je, da ob deževju izjemno hitro narastejo, potem pa v nekaj
urah poniknejo. Tudi Limpopo je takšen primer. Mejne formalnosti so bile, po
zaslugi izjemno prijaznih botswanskih mejnih uradnikov,  urejene vzorno hitro. Od tu dalje pa sama
divjina.

Sprejme nas naša
ekipa – Musso in Mac, sta naša vodnika, rangerja, ki obvladata vse skrivnosti
gibanja po divjini. Opremljena s presenetljivo dobro kolesarsko opremo ter s
puško na rami, sta takoj napravila dober vtis, ki ga nista zapravila do našega
slovesa. V ekipi so še camp manager, ekonom ter kuharica Kenye. Najprej kratek
sestanek z osnovnimi navodili gibanja po prostoru, kjer bomo na kolesih od
štiri do pet ur dnevno. Musso je dal največji poudarek na znake, ki jih daje z
roko, med tem, ko vozi na čelu kolone. Te moramo najbolj upoštevati – še
posebej tistega, ki zapoveduje popolno tišino. Velikokrat se z mojimi
prijatelji vozim na ture in največkrat so to vožnje brez vseh pravil. Na moje
presenečenje, tokrat ni nihče nič komentiral. Vsi se zavedamo, da smo na
neznanem terenu, odvisni od dveh možakarjev v kolesarski opremi s puškama na
ramah. In tako smo začeli čarobno vrtenje pedalov, po afriški pustinji
Botswane.

Že ko sem kot
deček prebral knjigo »Po puščavi in goščavi«,  poljskega nobelovca  Henryka Sienkiewicza,
sem si vedno želel hoditi po planjavah afriških savan.  Knjiga je bila napisana leta 1912 in je edino
delo za mlade, ki ga je napisal ta zanimivi pisatelj. Dogodivščine, ki jih je doživel
mladi par prijateljev v knjigi,  so se mi
za vedno vtisnile v spomin, vedno sem si jih želel podoživeti – videti leva, se
skrivati pred sloni, srečati zebre in žirafe, na njihovem terenu. Ne z džipom v
smislu Safari parkov. Ne, po svoje, na divje. Vožnja z gorskim kolesom se mi je
zdela najboljši približek. In sedaj sem tu, wow.

Pri sebi imamo
dovolj vode, nekaj energetskih priboljškov, rezervne gume, nahrbtnik z
dodatnimi oblačili ter ogromno volje za vrtenje pedalov. Vozimo se po poteh, ki
so jih naredile živali v svojih vsakodnevnih pohodih in iskanjih za hrano. Ob
vsakem počitku, nam rangerja povesta kaj o pokrajini, kjer se vozimo ter
zanimivosti o živalih, ki jih srečujemo. In že prvi dan so bil razgledi takšni
kot v najboljših serijah o divjih živalih na National Geographic programih.
Pavijani. žirafe, zebre, noji, gnuji, črede antilop vseh vrst imen, velikosti,
oblik,…

Prva lekcija, ki
smo jo dobili, je bila, da se vse živali vedno umaknejo, razen v primeru, ko
jih presenetimo. No, razen slona, leva in še kakšnega člana Velikih 5, kot jih
imenujejo. Predel Botswane po katerem se vozimo se imenuje rezervat Mashatu – v
prevodu » Dežela velikanov ». In zares so ogromni – mashatu drevesa namreč.
Idealno skrivališče za jate ptic ter krasna lokacija za počitek in požirek vode
v njegovi senci. Rezervat je lociran na jugu Botswane, na meji med Zimbavejem
in Južnoafriško republiko. Poznan je po najbolj adrenalinskih ogledih živali.
Tukaj prosto živi ogromno število antilop, je dom trojice od Velikih 5 – slon,
lev ter leopard ( manjkata nosorog ter bivol ). Videli smo najboljši približek
ptiča dinozavra – najtežji ptič, ki leti, 16 kilogramski Kori Bustard, noje, velike
skupine slonov, družine žiraf, dirkali s čredami zeber ter gnujev – čisti
adrenalin. In vse to iz njihove perspektive, iz oči v oči.

Posebno poglavje
je spanje v Mashatu. Vsak večerni sončni zahod je umetniška fotografija za
sebe. Tabor, zvečer umeščen pod ogromno mashatu drevo, se ves čas ziba v
simfoniji petja ptic, čričkov, žab, krikov opic … nekoliko kasneje v noč pa se
oglasi tudi slon, hijena, … čarobno. Samo zaspati je težko, ker tako glasnih
sostanovalcev nismo navajeni. Šotori so dobra zaščita pred insekti ter drobno
golaznijo, niso pa zvočno izolirani.

Mama Kenye nam je
vsak dan po popoldanskem prihodu v tabor postregla izvrstno solato. Zvečer  na odprtem ognju pa skuhala fantastično
večerjo. Vse po pravilih – predjed, glavna jed, desert. Krasno rdeče
južnoafriško vino, ki smo ga bili deležni ob vsaki večerji, je samo dopolnilo
okuse ter vneslo še večjo čarobnost v prehranjevanje ob ognju ter taborjenje
pod zvezdnatim afriškim nebom. Botswana, dežela, ki je 30 krat večja od
Slovenije, je znana po farmah goveda, ki se prosto pasejo. Meso je prava
delicija.

Prebivalci, pleme
Tswana, govorijo jezik Sotswana. Že 50 let imajo zgledno parlamentarno
demokracijo in razvito gospodarstvo. Govedoreja, turizem ter rudniki diamantov
omogočajo brezplačen šolski ter zdravstveni sistem, ki ga uživa 2.2 milijona
prebivalcev. Pravijo, da v deželi ni korupcije, skrbijo za trajnostni razvoj turizma,
prepovedali so lovski turizem in imajo odlično urejene naravne parke. Pravi
biser v Afriki.

Po srečanju z levinjami, kjer smo popolnoma otrpli pozabili, da nosimo fotoaparate, smo naše potepanje na kolesih nadaljevali še nekaj dni. Naša doživetja pokrajine, živali ter zvezdnega afriškega neba pod Kozorogovim povratnikom, so se izkazala za še močnejša ter mogočnejša kot jih je zapisal Sienkiewicz v svojem romanu. Z vedenjem, da so se mi udejanjile otroške sanje, je bila tudi pot domov še lepša.