ANNAPURNA BIKE TREK 2012

Naše celotno potovanje, od prihoda v Kathmandu, do odhoda iz Nepala, je potekalo v prekrasnem sončnem vremenu. Seveda je to v ogromni meri pripomoglo k temu, da smo kolesarsko potepanje končali zdravi, brez bistvenih poškodb, predvsem pa neizmerno navdušeni nad lepotami narave po kateri smo se gibali. Temperature čez dan so bile ugodne za kolesarjenje, poti čvrste in uhojene, skale so nudile primeren oprijem, … zgodba bi bila popolnoma drugačna, če bi, v dežju in snegu, kolesarili mokri, če bi se cestni prah in ilovica spremenila v lepljivo blato, lepi slapovi ob poti v hudournike ter korenine in skale v drsalnice ! No, tudi to bi bila avantura – vprašanje je le kakšen bi bil zaključek !   Ko sem se lani v vrnil iz pohoda proti Everestu. nad trekingom nisem bil posebej navdušen. Seveda, so bila kriva moja pričakovanja – v Himalaji ni bilo nič več romantičnega, nič več prvinskega o čemer sem bral v knjigi »Himalaja rad te imam« oziroma nič več tistega o čemer so se pogovarjali slovenski himalajci, alpinisti, ki so plezali v Nepalu pred desetimi leti. Naletel sem na kolone ljudi iz celega sveta, prestari in premladi za resno odkrivanje nekoristnega sveta, kot so ga klicali. To so bile organizirane turistične skupine, kot jih vidite na blejskem gradu oziroma v postojnski jami. Himalajske romantike je konec. Oziroma kot sem dejal – » V Nepal sem odšel petnajst let prepozno ali pa petnajst let prezgodaj ! «. Vseeno, v resnici, pa so se mi pa prekrasni vrhovi nepalske Himalaje usedli v srce in verjel sem, da se bom še vrnil. Na ta način se je tudi rodila ideja – namesto dolgih celodnevnih pohodov, bi bilo veliko bolj zabavno in tudi zahtevno, Himalajo prekolesariti. Potem, ko sem preveril ali lahko dobimo dovoljenje nepalskih oblasti za kolesarjenje po sicer trekerskih poteh, je bila ekipa hitro izbrana. Stavili smo na stabilno vreme v novembru, na svoja polnovzmetna kolesa ter voljo in veselje do potovalnih avantur. Nepalski prijatelji so nam uredili vse potrebne dokumente, dodali vodnika na kolesu, ki je želel deliti avanturo z nami ter pet nosačev, ki so bili naša logistična podpora, saj vse opreme nismo mogli voziti na hrbtu. Področje okrog gorstva Annapurna  je bilo odprto za tuje pohodnike leta 1977, potem, ko je CIA prekinila podporo Khampa gverilcem, ki so operirali iz Tibeta in se je nepalska vojska dobro namestila v tem predelu ter zagotovila področju potrebno stabilnost. Originalni trek je zahteval 23 dni hoje iz vasi Dhumbre, blizu ceste do Pokhare, do sklenitve treka v isti vasi. Po eni strani se hodi po dolini reke Marsyangdi do najvišje točke, prelaza Thorang La, po drugi strani, navzdol, pa ob reki Kali Gandaki. Običajno trekerji hodijo v smeri proti urinem kazalcu, saj se pot vzpenja bolj zlagoma in je aklimatizacija veliko bolj uspešna.V novejšem času so na obeh straneh zgradili že dosti kilometrov ceste, ki je primerna za prevoz s terenskimi vozili s pogonom na vsa 4 kolesa. Nedvomno pa je njihov cilj, da izgradijo cesto okrog celotnega masiva Annapuren, predvidoma do leta 2017. Torej, tokrat smo bili dovolj zgodnji, da se nismo še srečevali z vso motorizacijo in civilizacijo, ki jo bo brez dvoma prinesla cesta. Ko bo cesta narejena, bo to nedvomno v celoti spremenilo podobo pokrajine, vasi ob poti ter prineslo popolnoma novo atmosfero v centralni Nepal. Kolesarjenje po klasični poti okrog Annapuren smo v celoti izpeljali po poti, kot ga nudijo agencije svojim potnikom – trekerjem, vendar na svoj način. Vedeli smo, da se lahko kolesari, nismo pa imeli prav nobenih podatkov, koliko bomo lahko vozili kolo, koliko ga bomo morali pa nositi oziroma potiskati. Naš Tine, je čez poletje razvil dva sistema nošenja kolesa na rami oziroma na nahrbtniku z raznimi pripomočki, vsi pa smo upali, da jih v resnici ne bomo potrebovali.   Veseli, da je z nami prispela tudi vsa prtljaga in kolesa, smo začeli potovanje v milijonskem, organiziranem kaosu z imenom Kathmandu. Tudi stanovali smo v nepogrešljivem »slovenskem« hotelu Thorang La Peak Guest House. Tudi mi, kot več kot tisoč slovenskih gostov letno, smo prebivali v Thamelu, turističnem predelu nepalskega glavnega mesta in tudi mi, smo si v dnevu pred odhodom do začetne točke našega kolesarjenja, ogledali dva templja, ki si jih delijo Hindujci in Budisti. Oboji hodijo moliti v isti tempelj, k različnim božanstvom in nimajo zaradi tega nobenih medsebojnih problemov. Ponovno sem presenečen nad prijaznostjo domačinov, kaotičnim prometom ter ogromnim številom psov, ki brezskrbno poležavajo po cestah, ob cestah ter brezciljno tavajo po ulicah kot še milijon drugih prebivalcev tega konglomerata. Zgodnji jutranji odhod iz mestnega direndaja je bil pravo olajšanje, odličen kombi s kolesi na prtljažniku, pa dober obet za začetek našega adrenalinskega potovanja. Adrenalin nam je nekajkrat zrasel že med 150 km dolgo potjo, ki je avantura za sebe, saj traja polnih osem ur. Nepalci so izvrstni vozniki, s svojo virtuoznostjo za volanom pa poskrbijo tudi za nemalo izjemno napetih trenutkov na cesti. Še isti dan smo končno na kolesih – kratka etapa, izhodišče je Besi Shahar, s prvim trekerskim lodgom se pa spoznamo v vasi Bhulbhule. Te preproste kamnite zgradbe, ki so jih zgradili v času ekspanzije trekerskega turizma v zadnjem desetletju, imajo na videz vse kar potrebuje popotnik na svoji poti. Seveda, imajo Nepalci svoje predstave o naših potrebah in so jih v veliki meri prikrojili po svoje. Še posebej se to vidi v prostorih za oddajanje viškov v telesu ter v prostorih kjer naj bi skrbeli za osebno higieno. Kakorkoli, prijaznost, dobra hrana in dnevna utrujenost nas hitro zazibajo v sanje. Nekaj prvih dni smo porabili, da smo ugotovili kaj je tisto kar v resnici, poleg vode, moramo imeti pri roki v nahrbtniku, ki smo ga nosili. Naši nosači so zjutraj odhajali ob sedmi uri, mi pa kakšni dve uri za njimi. To nam je, ob tem, da smo se ob čudovitih motivih narave oziroma folklornih insertih, ki so jih nudile vasi ob poti ter njihovi prebivalci, ustavljali in fotografirali, zagotavljalo, da smo ob približno enaki uri prispeli na cilj kot naši nosači. Sprva, ko smo, v tropskem okolju, kolesarili po dovolj udobnih kolovozih, smo bili kolesarji malo hitrejši. Kasneje, ko so se cestice prelevile v pohodne poti, je pokrajina postala bolj hribovska, pot pa tehnično zahtevna, smo prihajali praktično istočasno. Oprema je bila že od začetka enigma. Namreč – ali potrebujemo bolj hribovsko ali bolj kolesarsko. No, na pot smo vzeli vse in sicer ravno pravo mero. Polnovzmetna kolesa so nujnost. Široka pedala, brez vpenjanja so se dobro izkazala, 35 literski nahrbtniki so prava mera, 3 litrska vreča za vodo pa je najmanj kar smo potrebovali za preživetje čez dan. Ostala oprema je vsebovala od kratkih hlač in natikačev, do alpinistične visokogorske opreme. Vse nam je prišlo prav, če bi se pa vreme poslabšalo, bi bili v dežju na tankem ledu.   Pot se vije mimo čudovitih terasastih riževih polj in čarobnih vasi. Neredko jo pretrgajo potoki, ki izhajajo iz visokih kaskadnih slapov. Pravo tropsko podnebje in tudi rastje. Še vedno smo na višini pod 2.500 m, kar nam zagotavlja polna pljuča ter napete mišice. Kolesarjenje je užitek, razgledi veličastni, vožnja čez viseče mostove pa prava poslastica. Počasi se vzpenjamo in dobivamo na višini. Pokrajina se spremeni, smreke in ogromni balvani so podobni scenam v Alpah, barve pa goram Colorada. Ker smo želeli več, smo četrti dan izbrali težjo varianto in se povzpeli v vasico Ghyaru, na višino 3.870 metrov. Nagrajeni smo s čudovitim razgledom na Annapurno IV, antično visokogorsko vasico ter pravim budističnim samostanom. Češnja na torti je bila pa dolg » single track », spust proti centru doline, vasici Manang na 3.540 m nadmorske višine. Ganggapurna, mogočen vrh s svojimi 7454 metri bedi nad dolino in poriva ledenik prav do pragov hiš v Manangu. Sonce se, proti večeru, ogleduje v neskončnih skladih ledu in snega. Naš poiskus, da bi si ogledali jezero Tilicho, so nam zatrli v kali, s podatki, da potrebujemo dva extra dneva, da ni možno kolesariti ter da je zelo visoko. No, pa naslednjič, ko bo naslednjič in če bo naslednjič – oziroma, če boste šli vi – pojdite na jezero Tilicho, se splača.   Vsak dan pridobimo kakšnih tisoč višinskih metrov, kar pa pomeni, da imamo tudi precejšnje število vzponov ter spustov. Ne pozabljamo niti na aklimatizacijo. Po prihodu na cilj prepustimo kolesa v varovanje našim nosačem, sami se pa peš dvignemo kakšnih 500 m višje na okoliške vrhove. S tem se počasi privajamo na višino ter lažje prenašamo pomanjkanje kisika v zraku, ki se na tej višini že kaže v precej počasnejšem ritmu obračanju pedalov.   Noči so precej dolge. Sonce zaide zgodaj, med peto in šesto uro in s senco se takoj prikrade mraz, ki tudi v hišah grize do kosti. Po preprosti večerji, ki je ponavadi ena od različic riža, se zavijemo v spalne vreče ter odmeditiramo proti jutru. Čudovita jutra, ki se vrstijo eno za drugim, nas vsak dan napolnijo z neizmerno energijo ter še bolj poudarijo fantastične barve in razglede, ki jih nudi masiv Annapuren. Zrak postaja redkejši, steze bolj ozke in vse bolj strme, še vedno pa kolesarimo. Yak Kharka je naše prvo prenočišče, kjer se dvignemo na višino čez 4.000 metrov. Kolegi v ekipi vsak dan podirajo svoje višinske rekorde, vsi zdravi, kolesa rahlo ranjena – ampak vsi vozni ! Do sedaj smo imeli tri stalnice na poti – sonce, dobro razpoloženje v ekipi ter konstanten mraz v kočah. Sonce je vztrajalo, razpoloženje smo zadržali, proti mrazu pa smo se uspešno borili s puhom v bundah in spalnih vrečah.   Pred nami ji bil najbolj zahteven ter najtežji del poti. Vzpon na Thorang La Pass, 5.416 metrov visoki prehod iz doline reke Marsiyandi na drugo stran, proti reki Kali Ghandaki. Prehod za katerega pravijo, da je najširši visokogorski prelaz na svetu. Seveda so ti podatki nepreverjeni, je pa zares širok Zadnja noč pred vzponom prespimo v kraju imenovanem Thorang La High Camp – višina 4.900. Na pristopu smo zjutraj še solidno kolesarili, z nekaj prekinitvami, skoraj do Thorang La Base Campa na višini 4.500 m. Trekerji so nas gledali kot vesoljce, vendar tudi prijazno vzpodbujali. Jasno pa je, da se nam je pomanjkanje kisika zelo poznalo, hitrosti vrtenja pedalov so padle na hitrost, kjer smo imeli že težave z lovljenjem ravnotežja na dveh biciklih. Popoldanska etapa tega dne – dostop do High Campa, pa je bil popolnoma trekerski. Kolesa smo nesli oziroma potiskali celotno razdaljo. Ni bila šala – nahrbtnik in dodatnih 12 kolesarskih kilogramov v tenkem zraku, je kar podvig.   Noč pred vzponom je prinesla osnove AVB ( akutna višinska bolezen ) – ne glede na dobro aklimatizacijo, na diamox ter velike količine česna – je višina terjala svoje. Ob štirih zjutraj, ko je bil zapovedan odhod proti vrhu, ni bilo potrebno nikogar buditi – vsi smo bili takoj pripravljeni, saj nihče ni zatisnil očesa. Z glavobolom, čudnimi občutki v pljučih , metuljčkih v želodcu ter rahlim strahom v mislih je težko spati. Ta del je vsak od nas doživljal zelo po svoje –dejstvo pa je, da je ob zori daleč najbolj hladno. Termometri so kazali minus 13 stopinj in še nekaj vetra, nam je dobro premrazilo okončine s katerimi smo potiskali kolesa v s strm breg.   Na prelazu pa že sonce, čaj, fotografiranje in veselje ob načrtovanem spustu. Slednji je bil prvih petsto visinskih metrov bolj kilav, saj nas je ob vsakem kamenčku glavobol opomnil, da še nismo iz cone AVB. Ko pa smo se na 4.800 okrepčali z juho, smo bili že pravi. » Single Track » na glavo, veliko zaviranja, slajdanja ter tudi kakšen rahel padec – vse skupaj pa totalna adrenalinska norija. Spuščamo se praktično cel dan – od 5.416 m do 3.800 m kjer smo v Muktinathu prespali.   Od tu naprej je vse čisti užitek. Noči niso več tako hladne, vasi so bolj prijazne, sonce sije še lepše in še bolj toplo. Čeprav se moramo kar nekajkrat povzpeti visoko ter celo nositi bicikle po trekerskih kamnitih poteh, je kolesarjenje čista poezija. Posebno poglavje so  kamnite stopnice, ki jih naša kolesa požirajo za šalo – z eno besedo – pesem !   Pokrajina se v naslednjih dneh  na podoben način kot se je menjavala ob dvigovanju, menja  tudi ob spuščanju. Vsak dan nas kaj lepega preseneti – od ogromnega korita reke Kali Gandhaki, kjer je pihal tak veter v prsa, da smo potiskali pedale ob spustu, do napada bikov v vasi Tukuche. Na tej strani zopet občudujemo Annapurno I ter Annapurno South. V vsej svoji mogočnosti se jim pa pridruži tudi Dhaulagiri. Vmes smo se kopali v nepalskih čateških toplicah v vasi Tatopani, jedli jakove zrezke ter se gostili v originalni Hindu beznici z najboljšim Tandoori piščancem v življenju. Konec kolesarjenja je bil vrhunski – divji spust iz razgledne točke Sarangot ( 1680 m ) direktno v nepalski Bled – mesto in jezero Pokhara na 820 metrih. Šele tukaj smo se zares zavedali, da je kolesarjenje končano.   Pot nas je vodila mimo zlato zelenih riževih polj v subtropski gozd, čez potoke in pod živahne slapove. Kolesarili smo po ozkih poteh med smrekami, pod ogromnimi skalnimi stenami ter skozi avtentične nepalske vasi. Annapurna krog je bil velikokrat izglasovan za najboljši dolgoprogaški trek na svetu. Na tej razdalji greš od subtropskega pasu na 700 metrih nad morjem do arktičnih razmer na 5.416 metrih Thorang La prelaza. Srečaš kulture različnih plemen, od Hindu vasi ob vznožju himalajskih vršacev, do tibetanskike kulture v dolini  Manang in spodnjem Mustangu, ki se dotikata tibetanske planote.   Gradnja ceste bo pohodnike oropala občutenja vaške kulture, srečanja z mirnimi ter prijaznimi prebivalci in Annapurna Krog bo zagotovo izgubil naslov » najboljši trek na svetu ».  Pohitite !   Podatki :   Trajanje : 12 dni kolesarjenja Start : Besi Shahar – 760 m Prelaz : Thorung La Pass – 5.416 m Zaključek : Pokhara – 860 m Razdalja : 304 km čiste vožnje Višinski metri : skupaj, gor in dol, malo manj kot 15.000 m