Meseceve Gore – Rwenzori

Samo osel gre dvakrat na led – in pa jaz ! Kako morem biti tako butast ? Dobro leto je od tega kar sem taval po džunglah  Papue-Nove Gvineje, pa sem zopet do kolen v dreku ! Moker kot cucek, z ruksakom težkim kot cent, bogu za hrbtom, v sredini ničesar – nekje me kočo  John Mate in bivakom Bujuku.  Samo naši vodniki, žilavi črni fantje iz plemena Konjo, vedo kam je bližje – naprej ali nazaj. Kamorkoli stopim mastno, lepljivo blato, ki te srka vase. In nikoli ne veš ali se boš ugreznil 5 cm ali pol metra. Kaj mi je tega treba ?

» Žuta minuta », bi temu rekel moj prijatelj Urban. Take misli so me zares obhajale samo tretji dan pristopa proti baznemu taboru, ko so se tropski nalivi še posebje zgostili in nas je džungla z njenimi močvirji prepričevala, da smo tujci v njenem objemu in da tukaj nimamo kaj iskati. Hoja je zares mučna. V enem predelu moraš biti Tarzan, da se stegneš od lijane do veje, v drugem delu vrvohodec, ko stopaš po trhlenem deblu, ki je padlo čez deroč potok. Kačaste veje nam pomagajo, da lovimo ravnotežje, sem ter tja pa le stopimo na kakšno čvrsto skalo, da si odpočijemo razmajane gležnje.

Ko pa, ponavadi proti večeru, posveti sonce in se žarki razlezejo čez fantastične barve afriškega visokogorja, pozabimo na osem ur hoje, ki nas je izmučene pripeljala do topline sila preprostega bivaka. Pozabimo na padce, spodrsljaje, na korenine, ki so spolzke kot ribe in vijugaste kot kače, ko se upogibajo pod našo težo.Pozabimo, da smo tujki v tem okolju in se zlijemo z divjo naravo, ki nas spremlja na poti. Tako divje, prvobitne narave nisem videli niti v filmu. Skrivnostni tropski pragozd, divji potoki s še bolj divjimi strugami, na desetine slapov, ki se zlivajo na našo pot, temna, črna jezera ter rastline, ki bi najbolj pasale v svet dinozavrov.

Rwenzori, pogorje, ki je na mejo med Ugando in Kongom, v svojem osrednjem delu proti nebu poriva naš cilj, Margerita Peak,  s 5109 m tretji najvišji vrh afriške celine. Višja sta Kilimandjaro in Mt. Kenya. Ta del Afrike je bil raziskan relativno pozno. Lociran je  točno na ekvatorju, v srcu črne Afrike, pokrit z gostim tropskim gozdom. Pogorje Rwenzori je stalno v belih oblakih, zato ga je angleški raziskovalec Henry Morton Stanley, ki je tod hodil v začetku 19. stoletja,  imenoval  Mountains of the Moon – Mesečeve gore . Vsekakor zaslužijo takšno ime, saj je še vedno veliko  vrhov v pogorju nepreplezanih in nanje še ni stopila človekova noga. Dolgo je bila tudi skrivnost, da oblaki Rwenzorija napajajo tudi Beli Nil,  enega od izvirov najdaljše reke na svetu.

V Afriki je najbolj pomembna logistika. In mi, skupina sedmih alpinistov, smo jo imeli organizirano do pike. Naša vez z Ugando , novinar ter vodja dobrodelne organizacije Edirisa, Blaž,  je poskrbel za vse podrobnosti. Blaž živi v Ugandi, tam ima družino in je del  dobromislečih ljudi, ki Ugandi in njenim plemenom pomagajo na poti razvoja.

Od glavnega mesta Kampale, kamor smo prileteli, do vznožja hriba, mesteca Kasese, smo se peljali kar v enem dnevu. Res, glede na stanje cest v Ugandi, smo potrebovali za 350 km šestnajst ur, vendar prišli smo v enem kosu, pripravljeni na pohod do baznega tabora. Rwenzori je območje, ki je razglašeno za naravni park. Ponuja izjemne treking ture, žal pa ima zelo malo obiskovalcev. Nosači, kuharji in vodniki, ki smo jih najeli za zahteven pohod, so bili zadovoljni, da so po dolgem času zopet imeli delo. Nosači, iz plemena Konjo in Bakiga, vsi izhajajo iz iste vasi ob vznožju Rwenzorija. So izjemno vzdržljivi ter vse tovore prenašajo v vrečah na hrbtu, ki jih podpirajo z glavo in vratnimi mišicami. Ob tem so pa še vedno dobre volje.

Sam pristop do baznega tabora traja štiri dni. Dolžina prehojene poti, 21 kilometrov, pa se ne more primerjati s količino znoja, ki je v teh dneh stekel po naših hrbtih. Da po štirih dneh lahko prespiš v bivaku Elana Camp, na višini 4.300 m,  vsak dan narediš nekaj tisoč višinskih metrov. Namreč, vse poti vodijo najprej kakšnih tisoč metrov navkreber na greben, potem se spustiš čisto dol, do reke ali potoka, ga prečiš, potem se pa zopet dvigneš na naslednji greben – nekaj metrov višje kot si bil pred dvema urama. Skoraj Sizisovo delo, vendar, na koncu dneva, se napredek vseeno pozna.  Seveda se pozna tudi v utrujenih mišicah in razbolelih sklepih. Klene mišice alpinistov naše odprave, so sicer trenirane, vendar ne za takšen tip hoje. Trenirane so za stabilen korak navkreber po čvrsti skali. Tukaj pa so nas presenetila mehka tla džungelskih močvar, zvite korenine v močvirni vodi in trhla debla, razpeta nad podzemnimi hudorniki, ki so rohneli nekje spodaj pod trohnečim trebuhom deževnega gozda. Vsak večer so bile mišice utrujene od mastnega blata, ki je segal nad kolena, od znoja , ki jenapajal spodnje perilo od znotraj ter dežja, ki se je vsak dan tri do štiri ure zlival po naših glavah iz mogočnih črnih oblakov.

Spodnji del poti, vzpon se začne 1500 metrov nad morjem, poteka po tropskem gozdu pri relativni vlažnosti 90 procentov in temperaturi med petindvajset in trideset stopnj. Vsak dan smo se dvignili za slabih tisoč višinskih metrov. Tretji dan, nekje na višini 3.500 metrov so se utrujenim nogam pridružile tudi slabo prespane noči. Mrzel in redek nočni zrak na tej višini, nista ravno dobra pomagala za regeneracijo. Pomagali niso niti Andijevi vici, ki jih je neumorno stresal iz rokava. Vse pa je povozil izjemen optimizem, ki nas je napolnil ob čudovitih sončnih zahodih  ter jutrih, ko je sonce božalo neokrnjeno, divjo afriško naravo, nam neznana drevesa, barvaste trave ter grme vseh mogočih oblik . V soncu smo se vedno odpravili na pot, pričakali okrog poldneva prvo tropsko nevihto, vse dokler nismo v popoldanskih urah četrtega dne, zadeli ob čvrsto skalo – šele na višini  4000 metrov.

Pri bivaku Elena Camp smo preizkusili plezalno opremo, pripravili svetilke, dereze in cepine. Še vedno malce nejeverni, da bomo to alpinistično popotnico na tej gori zares potrebovali, smo se vsedli k  brifingu, ki ga je vsak dan vodil Johnston. Možak ima dobrih štirideset let in je veteran v Rwenzoriju. V mešanici angleščine ter lokalne »lugande« se nam zahvali za dobro opravljeno hojo ta dan ter prodrobno razloži kakšen teren nas čaka na hribu. Zanimivo je , da govorijo vedno zelo potiho ter nikoli ne gledajo v oči. Mislimo si, da je to posledica kolonialne dediščine – ko so jih, na svoj način, šolali angleški plantažniki. Z vodniki, kuharji in nosači smo imeli srečo. Z vsemi se dobro razumemo, Joas, glavni kuhar, prinese čaj še preden pomislimo nanj. Tukaj, v baznem taboru niso več z nami. Je previsoko in premrzlo za njih. Prenočili bodo v dolini in se nam pridružijo naslednji dan.

Sredi noči se odpravimo proti vrhu. Dobri oprijemi, vendar poledenele skale, so nas kmalu opomnile, da gre zares – 4.500 metrov je enako visoko v evropskih Alpah kot v tropski Afriki .

Prvi del poti je skalnat in se hitro postavi pokonci. Varujemo se na fiksnih vrveh, oprijemov je dovolj, problematičen je le led, ki se je ponoči zažrl v razpoke in iz sicer čvrste skale naredil drsalnico. Ob svitu smo zadeli v spodnji jezik ledenika, si nadeli dereze ter stopili v navezo. Pravzaprav dve. Eno je vodil naš afroalpinist Bosco, drugo pa Korošec Boris. Eden od naših črnih vodnikov se pred vstopom na ledenik odločil, da sestopi. Zadela ga je višina in glavobol je bil premočan. Mi mirno nadaljujemo, le pogovori se postali bolj redki. Naslednjih 400 višinskih metrov nam je ritem dajalo naše dihanje. Stopinja za stopinjo, gosta megla, špaltna tu, ledena plošča tam ter občutek, da dihaš skozi plastično vrečko z zelo malo luknjicami. Izkušeni koroški plezalci so stvari vzeli v svoje roke ter pomagali našemu vodniku, afroalpinistu, rešiti nekaj tehničnih težav pri skalnem prehodu iz enega na drugi ledenik. Vodniki so sicer izjemno tovariški, vzdržljivi ter s preprosto opremo, ki jo imajo, zares dobro delujejo. Vidi se jim, da so priučeni in da jim manjka osnov in tehničnega znanja. Poznajo pa svoj posel in so zupanja vredni. Drugi del ledenika je zelo strm, tako da napredujemo bolj počasi in v ritmu 20 korakov, počitek, 20 korakov, počitek, …Prej navdušeni fotografi se sedaj ne spomnijo več na slikanje. Vsak se koncentrira na sebe , na dihanje, odpiranje nahrbtnika zaradi kamere, je prevelik napor. Vršni del, 150 višinskih metrov visok greben, šibka plezalna trojka, se nam je pokazal v soncu. Ko pa smo prispeli na vrh, nam je razgled na srce črne Afrikje zopet zakrila megla.

Zadovoljstvo, stiski rok, kratka kontemplacija, kmalu zatem pa rahli glavoboli zaradi višine, so nas napotili nazaj do bivaka. Ves čas varno ter osredotočeni na stabilen korak smo po osmih urah prispeli nazaj v bazni tabor.

Še isti dan smo nadaljevali krožno pot za povratek v dolino. Veseli, da se ne bomo vračali po isti poti, smo pričakovali, da se bomo izognili močvirju, vodi in blatu. Ko smo zvečer bivakirali v koči Kitandara, na višini 4100 metrov, smo videli, da smo se zmotili. Isti šmorn, samo drugo blato – še bolj spolzko, nevarno za padec in naša rebra, še večja obremenitev sklepov in vseh mišic. Jasno, saj smo se spuščali. Po šestnajstih urah hoje, smo se pri večerji, ob zeleni barvi mesa v rižu spomnili, da je ta mrtvi piščanec z nami že 5 dni. V plastični vrečki in vlažnem tropskem podnebju. Minil nas je tek in lakota je bila dober popotnik v blažen in zaslužen spanec. Danes nas je gostil najvišji vrh Mesečevih gora. Bil je dober gostitelj, dovolil je, da smo se dotaknili najvišje skale na njegovi kapi in varno nas je spustil nazaj v nedrje pragozda.

Še dva dni smo se klatili po klancih in grapah Rwenzorija, da smo prišli nazaj v ugandsko civilizacijo. Olajšani s spoznanjem, da se spuščamo ter zadovoljni, da nam je uspelo stopiti na vrh teh skrivnostnih gora, smo še bolj uživali v opazovanju divjine.

Že čez nekaj dni, smo v parku Queen Elisabeth National Park, na safariju ugotovili, da smo bili zares na področju, kjer le malokdaj zaide človeška noga. Namreč, ko smo lomastili po džungli nismo videli niti ene živali. Že od daleč so slišale naš neotesani hribovski korak in so se poskrile ter nas opazovale iz svojih skrivališč. V savanah nacionalnih rezervatov, pa so živali navajene na človeka. Tam tudi levinjo ne zmotiš, če se z avtom zapelješ pred njen gobec ravno v času kosila.

Na svetu je sicer še veliko krajev kot je Rwenzori, tako lepih in tako divjih – vendar jih je vsak dan manj.

Potovanje

Pot na Mesečeve gore sva načrtovala s soplezalcem in prijateljem Oderlap Francem, ki je preminil jeseni v Himalayi, pri vzponu na Manaslu. Skupaj z njegovimi prijatelji Janezom, Andrejem, Francem, Borisom in Milanom, smo jo naredili njemu v spomin.

Pri logistiki nam je pomagal vodja organizacije Edirisa, Miha Logar, ki živi v Ugandi. Njegov sodelavec Moses je bil ves čas z nami ( razen na Rwenzoriju ) ter je bil neprecenljiv v iskanju najboljših rešitev pri premikanju po deželi. Namreč, za nas, ki smo bili na potovanju časovno omejeni, je bilo zelo pomembno, da nismo izgubljali časa z iskanjem opcij. Poleg vzpona in ogleda področja Rwenzori, smo si organizirali tudi safari in temeljit ogled Queen Elisabeth National Park,jezera Bunyonyi ter področje Bwindi, kjer živijo gorske gorile. Pri potovanju po Ugandi je opcija tudi javni prevoz, ki ti verjetno ponudi več stika z lokalnim prebivalstvom. Seveda je to bistveno ceneje kot rentanje kombijev, je pa časovno bolj zahtevno. Pri planiranju potovanja je pomemben podatek, da se po ugandskih cestah premika povprečno 25 kilometrov na uro. Ceste so v izjemno slabem stanju, čeprav izgleda, da jih stalno obnavljajo, razdalje med za obisk zanimivimi kraji, pa velike.  Dežela je sicer mirna, kriminala je bistveno manj kot v drugih afriških deželah, seveda, je pa neka doza varnosti  vseeno primerna.

Uganda:

Leži ob Ekvatorju in je članica Vzhodno-afriške skupnosti.Glavno mesto Kampala. Na severu meji na Sudan, na zahodu na Kongo, na jugu na Tanzanijo in Ruando ter na vzhodu na Kenijo. Ima okrog 32 milijonov prebivalcev iz približno petdesetih plemenskih skupnosti. Največja skupina so Bantu plemena. Glavni jezik je angleški, uporabljajo pa tudi Swahili ter lokalne jezike ( Luganda, Lusoge,… ). V zgodovini Ugande so znane močne monarhije, že od 13. stoletja dalje. Konec 19. Stoletja je bila tukaj močna kraljevina Buganda, ki so jo Angleži prisilili, da je postala njihov protektorat. V letu 1962 postane Uganda samostojna. Po burni zgodovini vojn med podaniki raznih svetovnih velesil ( Obotu – Rusi, Idi Amin – Libija Gadafi ), je sedaj relativno mirna dežela z zelo razvitim kmetistvom. Dobra zemlja ter obilne padavine, so dobra podlaga za  plantaže čaja, kave, banan, motooku, tobaka, krompirja, koruze….

Trenutni predsednik Yoweri Museveni se je lotil zanimivega političnega eksperimenta. Ponovno je uvedel kraljevine, po vzoru kraljevin iz njihove zgodovine. Zaenkrat imajo samo protokolaren pomen, vendar se že čutijjo višje ambicije krajevskih družin. Zanimivo je tudi šolstvo, ki je mešanica državne in privatne iniciative. Obvezno osnovno šolo so z zakonom uvedli šele leta 2004, vendar zaenkrat še ne funkcionira v načrtovanem obsegu. Afrika – bomo, vse bomo, jutri !

EDIRISA IN BLAŽ LOGAR

Edirisa je družba za promocijo Afrike, afriške kreativnosti inkulture. Ustanovila sta jo novinar  Miha Logar in njegov kolega Ambrose Kibuuka, ki sta na Uganda Martyrs University v centralni Ugandi, magistrirala na področju problemov razvoja dežel tretjega sveta.

Glavne aktivnosti organizacije so pospeševanje kulturnega turizma,  izobraževanje mladih in pospeševanje poštene trgovine ( Fair Trade Crafts movement ).

Pomembna jim je promocija Afriške kulture, saj ima Afrika v svetu velikokrat negativen prizvok. V ugandske šole bi radi uvedli več kreativnosti in praktičnih znanj. Trenutno je namreč v Ugandi takšno stanje, da veljajo ročna dela za manjvredna in so v veliki meri zanemarjena. S tem pa izgubljajo veljavo tudi kulturne in kreativne sposobnosti  in znanja, ki so značilna in posebna za Afriko.

Blaž je sicer doma iz Kranja, živi v Ugandi, kjer je poročen in oče dveh krasnih otrok. Poleg dobrodelnih aktivnost se Blaž in Edirisa ukvarjata tudi z vodenjem najboljšega mladinskega hotela v centralni Afriki ( Edirisa Kabale ) ter osnovne šole Tech Inn v kraju Bukinda, na robu jezera Bunyonyi – www.edirisa.org !