Mt.Denali – McKinley – vrh Amerike

„Dihaj Kuki,
dihaj…”si govorim,na pol klečeč na enem kolenu, na pol sedeč na boku, s
pogledom obrnjenim proti vrhu prevala, ki zaključuje strmino. Na zaplati ledu
mi koža na smučeh ne prime in padem. Ko sem se nadihal, sem analiziral
situacijo. Sedeč na boku sem varen. Takoj, ko se premaknem tvegam, da mi
spodrsne in se zavalim po bregu, mimo odprtih razpok… ali vanje. Oprijem na
turnih vezeh, na ledu, je zelo slab, več kot 20 kilogramov v nahrbtniku, mi
premika težišče v svojem ritmu,  popolnoma drugače kot sem vajen. Ali lahko 100
% obremenim koleno, ki je poškodovano že 20 let, ali je bolje obremeniti
karbońsko palico ? Kaj lahko prej poci – koleno ali palica ? Oboje nujno
potrebujem v nadaljevanju odprave. Motorcycle Hill, kakšnih 400 višinskih
metrom nad taborom 3, je lepa, napeta strmina na poti v tabor 4. Zaključi se v
najbolj strmem delu s prevalom, ki je po orkanskem vetru počesan do modrega
ledu.  Zberem se, potegnem energijo od
peta do vratnih žil, jo razdelim med palico in koleno ter v enem potegu
obstanem na smučeh. Še zadnjih deset višinskih metrov, kot po jajcih, na plato.
„Kje pa si ?” vpraša Davo, ki si za nadaljevanje,  že natika dereze. „ Nič, nič, samo mało sem
fotografiral !”

Denali National
Park je lociran v srcu Alaske, s pogorjem Mt. Denali v centru. Dostop iz Evrope
je najhitrejši s poletom do pristaniškega mesta Anchorage, nato pa kakšne 3 ure
vožnje po cesti, do izhodiščne vasi Talkeetna. Po površini je park nekoliko
večji od celotne Slovenije. Vrh McKinley, kot so ga sprva imenovali, po
ameriškem predsedniku iż 19.stoletja, so preimenovali v času predsednikovanja
Barracka Obame, v lokalni indijanski jezik Denali, ki pomeni „ visoki „. S 6200
m je najvišja gora Severne Amerike. Vzpon nanj je cilj mnogih alpinistov iż
celega sveta, še posebno tistih, ki delajo serijo vzponov „ 7 Summits” –
osvojiti najvišje vrhove vseh sedmih celin.

Gibanje po parku
ter alpinistični vzponi so kontrolirani s strani parkovne službe rendžerjev. Ti
imajo center v majhni vasi Talkeetna, ki je izhodišče za vse alpinistične
odprave. Za vzpon se je potrebno registrirati in plačati pristojbino. Pravila
so zelo ekološko usmerjena. Vsaka odprava je deležna kratkega obravnavanja,
kjer parkovni uslužbenci razložijo pravila gibanja na ledeniku, opozorijo na
nevarnosti na gori. Poudarek je na kategoriji odnašanja odpadkov iż gore,
vključno s človeškimi iztrebki. Vsaka odprava ima svojo registracijo, prejme
ustrezno število kontejnerjev za izločke, ki jih skupina odnese na goro in jih
mora tudi vrniti nazaj na postajo v Talkeetni.

Mt.Denali ima
popolnoma specifičen način pristopa. Med tem, ko imamo v Evropi na večini gora
urejene planinske koče in bivake, je Denali povsem prazen. V Himalaji, Južni
Ameriki in večini gorstev sveta spremljajo alpiniste do baznih taborov tovorne
živali ali nosači, do višjih taborov višinski nosači. Takšne pomoči tukaj ni.
Alpinisti so pri vzponu na Denali odvisni povsem od sebe. Opremo v celoti
nosijo sami – alpinistično višinsko opremo, plezalno opremo, oblačila, šotore,
hrano, kuharske pripomočke, gorivo za kuhanje. In te opreme se nabere za več
kot 50 kilogramov. Edini pristop za pričetek vzpona je po zraku.

Po urejenih
formalnostih in pridobljenem dovoljenju za vzpon, se akcija začne s tehtanjem
prtljage na letališču v Talkeetni. Za polet z avionom do baznega tabora na ledeniku Kalhitna je dovoljeno 56
kg na osebo. Po uri slikovitega letenja ter adrenalinskem pristanku na
zasneženem ledeniku, se začne avantura.

Na aviončku smo
pripeljali tudi sani, ki jih pripnemo na plezalne pasove. Vse pritikline čvrsto
privežemo nanje, tretjina robe gre v nahrbtnik. Pogumno si pripnemo turne smuci
in zakorakamo v gosjem redu v smučino. Pokrajina je noro lepa – neskončno morje
snega in ledu. IN sneg je dobesedno – snežno bel. Sprva se ledenik zložno
dviga, sani ubogljivo sledijo, dihanje je na višini 2200m, kjer smo pristali,
enakomerno z rahlo dvignjeno frekvenco. V sončnem vremenu, pri temperaturi
okrog minus 5 stopinj – tako kot na neštetih turnih smukih, ki smo jih naredili
v zadnjih letih. Do prvega tabora, hodimo kakšnih 6 ur. Tabor postavimo šolsko,
ukopljemo šotore, naredimo latrino in svečano v sredino postavimo posodo, ki jo
bomo ciljali dokler ne bo polna. Prva naloga je kuhanje – topljenje snega, da
napolnimo termovke ter si pripravimo večerjo. Prva noč postreže tudi s prvimi
znanilci višine – plitko dihanje ter mraz, ki prebija armaflex pod ritjo. Dolga
noč, od osmih zvečer do jutranjih sončnih žarkov, spanje na obroke. Nič novega.

Nadaljujemo proti
drugemu taboru. V podobnem ritmu, cel dan. Teren je na nekaterih delih zelo
strm, sani niso več tako ubogljive. Pri vsakem koraku jih lepo potegneš, potem
pa seveda z vsemi tridesetimi in več kilogrami potegnejo nazaj. No, ta ritem je
za moje telo nękaj novega. Ko se strmina postavi pokonci in kože na smučeh
nimajo več dobrega oprijema, ostane večino teže na rokah. Telo sodeluje v
celoti. Sprva suvereno, nato impulzivno, po osmih urah vleke na nekaterih
mestih že boleče. Vedno manj časa je za razgledovanje po čudovitih okoliških
vrhovih in širnih planjavah ledenika. Dihanje se zgosti, korak upočasni,
pogovor zamre. Že se prikrade tudi kakšna misel – tole pa ni šala oziroma v
smislu …ali tole zares potrebujem. Vsak dela za sebe in čaka kdaj se pokaže
ravan, kjer bomo postavili dom za eno noč. Čez dan zamenjamo vse variante
vremena – sonce, veter, oblačno, sneg, megla … Tabor postavljamo v sneženju,
kuhinjo – gorilnik na bencin z velikim loncem za vodo, lepo vkopljemo, da veter
ne odnaša plamenov proč od lonca. Med čakanjem, da voda zavre, zravnamo prostor
za postavitev šotorov. S premrlimi rokami v težkih rokavicah fiksiramo šotore,
latrina je že stand by, ….temperatura je proti večeru že pod minus 20 stopinj.
Še dobro, da le rahlo piha.  Čaj zares
paše, večerja še bolj. Vrečke z dehidrirano hrano, v katere primešaš samo vrelo
vodo, so zares poenostavile kulinariko v teh razmerah. Pa še pomivati ni
potrebno.

Higieno moramo
prilagoditi novim razmeram – zobne paste, kreme, intimni robčki – vse kar
vsebuje nekaj tekočine je popolnoma zamrznjeno in trdo kot kamen. Noč je še
daljša in prinese nova spoznanja. Perilo, čevlje, kape in rokavice spravim v
spalno vrečo, na toplo. Pri višini 3.500 m utrujen hitro zaspim. In… se tudi
hitro zbudim. Iz izkušenj vem, da, ko telo zaspi, začnem bolj plitko dihati,
pljuča zahtevajo več kisika, se prebudim in takoj zahlastam za zrakom. No,
tukaj, na Denaliju odkrijem še ena dimenzijo nespanja. Ko sem buden, telo
proizvaja toploto, da me ne zebe. Ko zaspim, se telo sprosti, neha greti, mraz
od snega, ki je 3 cm pod mano, telo ohladi, da začne drgetati. Tako se zbudim,
zahlastam za zrakom in počasi neham drgetati. Obrnem se na bok, zaspim in …
ponavljam vajo celo noč, vsako noč približno 12 ur. Pri minus 16  v šotoru je to dvojna jeba, zrak za dihanje
in drgetanje za toploto. Ampak, saj smo iż pravega testa in vzamemo to v zakup.
Saj bo trajalo samo 14 noči, potem pa na toplo.

Napredovanje v
višino s sanmi ni več pametno, saj je v strminah veliko delov, ki so spihani od
vetra in se vidijo rebra zelenega ledu. Razdalje niso več velike, je pa večja
višinska razlika, ki jo moramo narediti do naslednjega tabora. Odločimo se za
premikanje z derazami na nogach. Čim več robe naložimo v nahrbtnike, nanje
obesimo smuci in počasi napredujemo. V teh višinah je približno 25 kg robe v
nahrbtniku, plus smuci, ki jih veter premika sem ter tja,  velika teža. Telo ječi od napora, vsak korak
je premišljen. Blizu prostora za naslednji tabor, naredimo skladišče – depo. V
snegu izkopljemo luknje, vanje damo robo, zagrnemo sneg in deponijo označimo s
sondami. Nato odsmučamo nazaj v izhodiščni tabor. To je dobra aklimatizacija,
ki pomaga, da so tudi noči bolj prijazne. No, ritem spanja in obračanja ostaja
enak – levi bok, hrbet, desni bok, hrbet, …. Po dnevu počitka pospravimo tabor
in odnesemo vse mimo depoja na novo lokacijo, kakšnih 1000 metrov više. To je
že izhodišče za naskok na vrh. Mraz stiska podnevi, ponoči še bolj.

Vreme na Denaliju
je zares nepredvidljivo. Vsak večer dobimo vremensko napoved po walkie talkiju
– vendar samo za naslednji dan. Nihče ne tvega in ne daje daljših napovedi.  Denali, osamelec blizu arktičnega kroga, sredi
tundre, ustvarja popolnoma svoje vreme, ki je se spreminja iz ure v uro, po
docela nepredvidljivem in sebi lastnemu scenariju. V taboru na 4.500 metrov je
lahko sončno in minus 25 stopinj, 300 metrov višje pa brije veter v megli do
občutka minus 40 stopinj. Vsled tega je izjemno težko planirati naskok na vrh –
ker nikoli ne veš kaj te bo počakalo nekaj sto metrov višje. Hecen hrib.

V izhodiščnem
taboru smo si naredili celo domovanje. Šotori vkopani, okrog njih zid iz
snežnih zidakov, kuhinja varna pred vetrom, latrina poglobljena, da se ven ne vidi
več rit ampak samo glava. Kakanje v teh pogojih je poglavje za sebe. Tehnike
čepenja pri minus 25 imamo različne. Jaz vedno vzamem s seboj cepin. Tik pred
zdajci, ko že začutim, da bo, spustim hlače, počepnem ter zagrabim cepin v
snegu pred seboj, kot bika za roge. Ni ga večjega veselja kot lepa klobasa v
kontejnerju za rendžerje. Papir je trd kot brusni papir, če pa misliš vnaprej,
pogreješ čez dan intimne robčke na koži v žepu. No, potem je tudi ta del higiene na višji ravni.

Mimo nas, ko
imamo dan počitka, se gibajo razne skupine kolegov alpinistov. Od Američanov,
do Rusov, od Kanadčanov do Špancev in Italijanov. Odhajajo na aklimatizacijo do
platoja Football Field, nekateri poiskušajo z vrhom – več ali manj se pa vsi
utrujeni vračajo na izhodišče. Do sredine maja, ko smo mi priśli na goro, ni v
tem letu še nihče prišel na vrh. Vreme, veter, temperaturę, kombinacija, ….
Tako naši dnevi minevajo med vzponi za aklimatizacijo, pogledom proti
fantastični zamrznjeni pokrajini, gretjem premrlih udov, skromnim
prehranjevanjem, mrzlimi nočmi, pogovori s prijatelji alpinisti, možnostmi in
kombinacijami naskoka na vrh, predvsem ponoči pa v pogovorih s svojim
drgetajočim egom.

Ko si po desetih
dneh na hribu pravi, aklimatiziran ter čvrst v nameri ter telesu, je čas za
naskok na vrh. Ta lahko traja od 8 do 15 ur odvisno od razmer za hojo, vremena,
telesne pripravljenost in smeri naskoka. Dodati je potrebo še kakšnih 5 ur za
sestop v tabor na 4.300 metrih. Po počitku in prespani noči pa samo še spust na
začetek ledenika, proti baznemu kampu, kjer kovinska ptica poskrbi za odhod v
civilizacijo. Posamezni predeli klasične smeri vzpona na Mt.Denali imajo
zanimiva imena. Od vrha dol si sledijo različna pobočja z značilnimi imeni – na
primer Crow’s Nest ( Vranje gnezdo, zadnji višinski tabor pred vrhom), Windy
Corner ( Vetrovni kot, letos ga je veter počesal do modrega ledu ) oziroma
Hartbreak Hill, zadnji vzpon pred baznim taborom kamor priletijo letala pred
povratkom v dolino.

Vzpon na
Mt.McKinley oziroma Denali je zares specifičen. Kot sem zapisal v naslovu  – ima dvojno lupino. Gora se v soncu pokaže
kot čudovita skulptura ledu in snega, vabi s svojimi smučljivimi strminami in
fantastičnimi pejsaži ter zavaja s svojo višino in tehnično nezahtevno
pristopnostjo. To je en ovoj lupine. Ko pa Denali zakuha svoje vreme, pokaže
notranji ovoj – hrib je s klimo, vremenom ter s temperaturo in vetrovi
ekvivalenten himalajskim osemtisočakom.

Gibanje po nekoristnem svetu ima svoja pravila, ki jih
tisti, ki se s tem ukvarjajo, poznajo. Mt.Denali ima dvojna pravila – vsem
alpinistom poznana obča  ter popolnoma
svoja, ki jih vedno znova, vsak dan, ustvarja sam. Alpinisti, ki so že bili na
Denaliju, poznajo to zgodbo. Tale je napisana za tiste, ki tam verjetno ne bodo
nikoli, z nekaj drame v besedilu. Vsaka dobra zgodba potrebuje mało popra in
tudi ta mi bo ostala v čudovitem spominu