Davo Karničar
Pišem ti pismo, Davo
Pišem ti z namenom, da ti še enkrat povem, kako prijetno si me presenetil na najini zadnji odpravi na Mt.Denali. Sicer sem ti to že v živo povedal, ampak take stvari je včasih dobro slišati dvakrat.
Kot se spomniš, sva se meseca maja 2019, v 16ih nočeh skupaj v isti sobi oziroma šotoru pogovarjala o veliko temah. V hotelskih sobah so bile teme lažje. Največ so se sukale o tvojem novem projektu – pisanju knjige. Kljub temu, da si bil po srcu in tudi sicer pravi hribovc, si imel dar tudi za pisanje. Nima veliko ljudi te energije ter občutka, da prelije svoja opažanja, predvsem pa svoje občutke, v pisano besedo. Plan je bil, da v knjigo zajameš vse tvoje življenje – od mladostnih spominov na družinsko življenje na Jezerskem, do tvoje adolescence, športnega razvoja ter seveda občutkov, ljudi in potovanj, ki si jih opravil ob izpolnjevanju zastavljenih ciljev. Dobro je, da veš, da si se lotil zares velikega projekta, kajti potegniti črto pod svojih 56 let ni šala. Tu te čaka veliko pasti. Večja prepreka bo nastala, ko se boš srečal sam s sabo ob opisu nekaterih situacij, ki ti niso ostale v najlepšem spominu. Kot praviš, je bilo takih dogodkov kar nękaj. Že sedaj se sprašuješ – ali bi ponovno ravnal enako…ali je bila moja reakcija prava…ali sem ravnal prav. Praviš, da prav veliko ne bi spreminjal, bi pa ravnal mało drugače. Torej, „Je ne regrette rien” zate ne velja. No, tudi sam sem te spomnil na nękaj dogodkov, ko ti je ven stopila tista znana vratna žila in smo vsi vedeli, da je bolje, da gremo po kotih. Sicer sem ti pa lepo povedal – opiši dogodke kot si jih videl ti. Vsi mi bralci, bomo iż celotnega konteksta knjige že razbrali, da se imel veliko razlogov za tvoje ravnanje v danem trenutku. Brez obžalovanja.
V šotoru, v katerem sva pod pobočjem
McKinleya imela minus 21 stopinj, so bili pa pogovori bolj subtilni. Presenetil
si me z branjem žepne izdaje Svetega pisma. S te plati te nisem poznal – kljub
dejstvu, da sva imela za seboj vsaj 10 daljših odprav na vse kontinente in
ogromno dnevnih izletov. V bistvu si me ganil, ko si mi pripovedoval o tvojih
otrocih, ki si jih doživljal s posebnim žarom in predanostjo. Povedal si mi
kako lepo doživljajo vero, kako vas ta povezuje. Pravzaprav me nisi presenetil,
saj sem itak že videl, da se je v tvojem življenju v zadnjem desetletju veliko
stvari spremenilo. No, predvsem se si spremenil ti. Končno si sebi in nam
dovolil pokazati mehkobo, ki si jo vrsto let skrival za svojo vratno žilo. Nisem
bil vajen, da me nisi takoj zavrnil, ko sem začel s svojimi bolj liberalnimi
razlagami pojavov in dogodkov, ki sva jih srečevala ob poti. Celo znal si prisluhniti, debatirati in
včasih si se celo strinjal. No, vsaj za nekaj trenutkov.
Dragi Davo, zdaj,
ko ti pišem te vrstice sem vesel. Vesel sem, da sem vedno iskreno užival v tvoji družbi. Veselil sem se
tvojih mentorskih nasvetov ter užival tudi v debatah, ko se nisva strinjala. Praznina,
ki je nastala sedaj je posledica dejstva, da nimam nobenih neizpolnjenih
občutkov ter pričakovanj ob najinih skupnih poteh. Vedno sem do konca užil ter
poskral vse kar se nama je ponudilo v skupnih trenutkih. Verjamem, da si enako občutil
tudi ti.