GORSKI MENIH – za turno kolesarstvo

Nevihta je ponoči opravila svoje delo – pomila je nebo,
očistila je pešpot in na senožeti nasula milijone kapljic, ki se iskre v
jutranjem soncu.

Zjutraj je bilo zares težko vstati – ob zvonjenju ure se mi je porodilo na desetine izgovorov zakaj bi bilo popolnoma smiselno ostati v postelji. Vendar se nisem vdal. V avtu še vedno krmežljav, ko pa sem parkiral v Dovjem nad Mojstrano in stopil iz avta v sveže jutro, sem bil že pri sebi. Oprtam si nahrbtnik s kolesom ( Gorski menih ), odprem vrata kužku in smelo v hrib. Spomnil sem se prijatelja, ki vedno, ko je pogovor nanesel na sex dejal : » To, da nekateri lahko dalj časa, da imajo daljšega, da lahko večkrat kot jaz, to priznam ! To, da kdo rajši kot jaz, to pa ne priznam nikoli !« No tako je tudi z mojimi hribi. Zares grem rad v hribe in znucana kolena mi to ne bodo preprečila.

V prvem delu, po grmovju, sem predvsem premišljeval koliko
klopov bom pobral iz grmovja, ki me je vztrajno lizalo po stegnih in mečah. No,
glavni del je pobral Balu, naš triletni lagotto romagnolo, ki je tekal po stezi
gor in dol, kot, da bova na poti samo 15 minut. Nato pa tisto po kar sem prišel
– prva senožet, v vsej svoji barvitosti, z vsemi stotinami barv raznih rož in
trav. Sončni žarki so se ogledovali v kapljicah, ki jih je pustilo jutro, da se
z njimi napojijo žuželke, murni, hrošči in črički, ki so se vsevprek oglašali s
svojo značilno melodijo. Če ima človek vsaj malo občutka za naravo ter njene
čare, zastane in se prepusti prekrasni simfoniji barv in zvokov, ki se
raztezajo od enega konca travnika do drugega, od ene lese do druge. Zato so
jutra najlepša zjutraj.

Bukov gozd, skozi katerega vodi steza, je podlaga za čarobno
prepletanje sončnih žarkov ter senc. 
Zmotim zajca na zajkli in nadaljujem v ritmu korakov, ki ga je
narekovalo srce. Sprva hitreje, potem težje in na koncu enakomerno počasi.
Premišljujem o vzporednicah, ki bi jih lahko naredil med turnim smučanjem in
turnim kolesarstvom. Nedvomno je prva podobnost v ljudeh, ki se s tem
ukvarjajo. Vsi imajo radi naravo. Vsi radi občudujemo slike, ki jih nariše
narava v raznih letnih časih. Vsi se radi »matramo«, ko hodimo navkreber in
mislimo, da je največji užitek v vzponu in manj v spustu. Nekateri imamo tudi
poškodovana kolena in nam je spust s smučmi oziroma kolesom zares olajšanje,
saj nam ni potrebno hoditi nazaj navzdol kilometre in kilometre do izhodišča.
Jasno, da je tukaj še veliko podobnosti in razlogov zakaj….

Vzpon na Dovško Babo, sicer klasično smer za zimski turni
smuk, je bil moj prvi poskus potegniti vzporednice med turnim kolesarstvom in
turnim smukom. Namreč, nabavil sem kolo, ki ga je mogoče zložiti v nahrbtnik in
pot pod noge. Prav tako kot pozimi, ko sem šel na Babo s smučmi pripetimi na
rukzak. Teža kolesa je sicer nekoliko večja, vendar trening s tovorom ni bil
nikoli odveč. Kolena redko bolijo pri hoji navzgor – in redko ne bolijo pri
hoji navzdol. Torej, turno kolesarstvo. Po pešpoti najprej do planine Rožca,
nato pa še do vrha – Dovška Baba ( 1.891 m ). Tukaj, pred izbuljenimi kravjimi
očmi, zložim kolo v obliko pripravljeno za vožnjo navzdol. Pokleknem nanj,
zavoj za zavojem, kot pozimi na smučeh. » Gorski menih », so ga poimenovali,
ker praktično celo pot klečiš na nahrbtniku. Polnovzmetno kolo, s hidravličnimi
disk zavorami spredaj in zadaj, odlično pobira planinsko pot. Uvideven do krav,
ki jih je na planini okrog 90, sem obiral robove pašnika in se spustil do
planšarije. Juhhuuu – kakšen užitek – le prehitro se je vse končalo.

Pojem kislo mleko, predabatiram podrobnosti o koristnosti in
nekoristnosti tega kolesa z majerjem, potem pa končni spust v dolino.

Obstanem na prvem ostrem zavoju na pešpoti in dam prednost
dvema planincema. » Ajga, koga je pa to za ena reč, bickl a skirca ? « je dejal
možakar in se brez, da bi počakal na pojasnilo, obrnil k spremljevalki : » A
vidiš naša, tkole se pa kolena šparajo ! ». Vsak s sabo najbolj zadovoljen –
ona dva navzgor po stezi, jaz pa navzdol do Dovja.

Zadovoljen kot že dolgo ne, sem se peljal proti domu. Turno kolesarstvo – dobra fora, odličen trening za kondicijo, nežen za sklepe in pa predvsem časovno hiter na povratku.