Damavand – iranski Triglav

Damavand – iranski Triglav

IRAN – DAMAVAND 1393

Damvand, najvišjo goro Irana, sem prvič videl pred nekaj leti, ko sem smučal v Iranu. Že ta, moj prvi smučarski izlet v Iran, mi je ostal v prelepem spominu. Vrhunska smučišča, Dizin, kjer te žičnice pripeljejo do 3.600 metrov, prekrasna pokrajina in izjemno prijazni ljudje.

2 legendi, Davo in Stipe ter Kekec

Na čudovit dan, brez oblaka na nebu, sem se spuščal na smučeh iz vrha Dizina in kakšnih 100 km zračne razdalje se je bleščal Damvand. Uauh. Izgledal je kot gora Fuji, ki nas vedno fascinira v dokumentarcih in na razglednicah. Na to goro se moram povzpeti – je že takrat nastal načrt.

No, pet let kasneje, v iranskem letu 1393, se moj načrt uresničuje. Letimo , vmesna postaja je Istambul in sredi noči smo pristali v Teheranu. Mejne formalnosti potekajo brez zapletov, prtljaga je prispela v celoti, naša iranska naveza nas je čakalo in pospremila do hotela.

Zbrali smo se iz vseh vetrov – iz Vipavske doline, Selške doline, Koroške in Gorenjske, Karničarjev Davo iz Jezerskega ter Stipe Božič celo iz Splita. Prvi dan je potekal v znamenju spoznavanja – Iranci so spoznavali nas, mi smo spoznavali znamenitosti Teherana, predvsem smo se pa spoznavali med sabo. Aha, ti si bil v tej odpravi, ti si presmučal tisti ozebnik, .. ja sem bral, da si se zaplezal v tistem kaminu, … Vsak iz različnega okolja, vsak z različnimi hribovskimi izkušnjami, vsi pa z namenom, da smučamo iz najvišjega vrha Irana. V aprilu naj bi bile razmere odlične, po napovedih bi morali smučati več kot 3 tisoč višinski metrov – iz vrha 5.670 metrov, vso do vznožja gore, 2.000 metrov nad morjem.

Damavand, najvišji vrh Irana, je vulkanskega izvora. Ima posebno mesto v perzijski poezijii, v njihovi zgodovini n folklori. Lociran je na severni strani Irana, nedaleč od Teherana, v sredini gorske verige Alborz. Je tudi najvišji vulkan v celi Aziji, ki je nazadnje deloval v mesecu juliju 2007. O tem pričajo številne fumarole, luknje v površini, iz katerih se še vedno kadijo žveplene pare. Vrh ima pomembno vlogo v perzijski mitologiji. Vedno je bil simbol upora proti tujim zavojevalcem, je znak neodvisnosti in ponosa perzijskega ljudstva.

Noč pred odhodom pod vznožje gore, pregledamo opremo, namestimo vezi na smučeh Himalaya in Alaska. Nove vezi za turno smučanje Elan izgledajo zares vrhunsko, smuči iz Elanove kolekcije 2014/15 pa so deležne zanimanja vseh članov odprave. Damavand bo prava destinacija za test vezi in smuči. Če zdržijo na takšnih terenih, bodo zdržala povsod.

Pot iz Irana do baze Iranske gorske zveze, kjer bomo prespali zadnjo noč pred začetom vzpona, je slikovita in polna presenetljivih spoznanj za neuke popotnike iz Balkana. Spoznali smo se z našimi iranskimi spremljevalci. Beyti, je glavni vodnik, pomagala mu bosta pa še kolega Shamrah ter Seppideh. Seppideh je Iranka, študentka jezikov ter alpinistka. Trojka se je v naslednjih dneh izkazala kot izjemno uigran team, ki je v celoti izpolnil naša pričakovanja. Zares smo se dobro ujeli, smučanje z vrha je v nekaj dneh postalo iransko- hrvaški- slovenski projekt. V jutru tretjega našega dne v Iranu, smo stopili na smuči ter se v meglenem vremenu napotili proti prvi postaji – bivaku Bargah Sevom Shelter na višini 4.220 metrov. Bivak je precej nov, pravzaprav je že velikosti planinske koče, sezidan iz kamenja in skal, tako, da mu siloviti vetrovi, ki pridejo iz Kaspijskega jezera, ne pridejo do živega.

Plan je preprost – naslednji dan izkoristimo za aklimatizacijo, na smučeh se vzpnemo do 5 tisoč metrov, odsmučamo do bivaka in si odpočijemo. Dan za tem, pa naskok na vrh ter smučanje do bivaka ter naprej v dolino. Kratko in sladko – bi nekdo rekel.

Komaj smo pričakali naslednji dan. Spanje na 4220 metrih ni šala. Vsi se premetavamo, kratko in plitko dihanje, ki ga prinese noč, ne zaleže za sproščen spanec. Kot pretepeni se zjutraj zberemo ob juhi, ki jo je pripravil Beyti, naš vodnik, ki se je izkazal tudi kot vrhunski kuhar. Aklimatizacija nam je šla v redu, vreme pa se slabša. Na povratku proti bivaku nas spremljata megla in veter. No, oprema je preiskušena, vezi se dobro držijo, smuči so izvrstne – preizkusili smo vse vrste snega – od pršiča do klože. Premraženi , a pripravljeni za naskok na vrh, smo se ob prvem mraku zavili v spalne vreče. Če bo vreme primerno, nas bo Davo zbudil ob štirih.

Zjutraj smo vsi budni brez Davove budnice. Adrenalin in redek zrak nista dobra popotnika za mirne sanje. » Fantje kar nazaj v vreče, danes ne bo nič !« je po Gorenjsko odrezavo zavil Davo. Kljub obljubljenemu nadaljevanju spanca, sem moral ven – v 15 metrov oddaljeno zaklon, kjer smo imeli stranišče. Tema mi je postregla z viharnim vetrom, megla se je v trenutku zavlekla med kožo in sloje oblačil, naga rit je imela hitro patino ivja na obeh licih. Toda, če dobro odložiš tovor, to pomeni, da si zdrav ter da sistem funkcionira tudi na tej višini. Ni lepšega.

Dan je minil v pogovorih o vseh mogočih temah – od rženega kruha s Koroške, do Stipetovega vzpona na K2, od nanoškega sira, vipavske pinele, postrvi na dilci do Davotovega smučanja z Everesta. Noč nas potegne zopet v spalne vreče, levi bok, hrbet, desni bok ter v podobnem redosledu nazaj. Vremenska napoved za naslednji dan ni obetajoča, vendar smo vseeno pripravljeni na pohod.

Jasno, da se naši vodniki niso zmotili. Veter je brusil vogale bivaka še huje kot prejšnji dan, megla in oblaki so zakrili vse okrog nas. Bili smo na polovici vulkanskega hriba, ki je še pred leti deloval, v deželi, ki kljubuje polovici »civiliziranega« sveta in je potencialna tarča dveh največjih zaveznikov v vojni proti terorizmu – Izraelu in ZDA. Vendar nas nič od tega ni posebej zadevalo. Oslabljeni od višine, neprespanih noči ter mraza, ki se je od kamnitih sten zalezel tudi v kosti, smo razpredali in nadaljevali z debatami iz prejšnjega dne.

Za popestritev smo praznovali rojstni dan našega vodnika, Beytija. Na ta dan, mesec dni po preskoku iz leta 1392 v 1393, je postal konec aprila star 45 let. S pomočjo kalkulatorja je izračunal katero leto je to po našem koledarju. To je še ena znamenitost Irana – poleg neodvisne politike, Hamurabijevega zakona ter večtisočletne zgodovine, imajo tudi svoj koledar.

Po treh dneh mraza, v pričakovanju tretje noči, se naše telo ne veseli spanca. Noči na tej višini zares niso prijetne, kljub relativnemu udobju, ki ga bivak nudi. Seveda bi bilo v šotoru, ki bi bil na milost in nemilost prepuščen perzijskim vetrovom še huje. Vsi se spravimo počivati z željo, da nam gora naslednje jutro nakloni boljše vreme.

» Fantje, smuči ne bomo mogli nesti na vrh, preveč piha in upor zraka v smučeh bo zlahka pometal z nami ! « je bila komanda sprejeta zjutraj. Zakorakali smo v perzijsko noč, ki je bila jasna, a podprta s strupeno mrzlim vetrom. Nobene zveze s perzijskimi pravljicami, nobene zveze z letečimi preprogami, le preprosto dviganje nog, korak za korakom.

Na Damavand se lahko povzpnejo gorniki iz več strani. Mi smo izbrali Južno pot. Ker je bil veter izjemno močan, pihal je s hitrostjo več kot 160 km na uro, smo se držali grebena, ki je vsaj mestoma nudil nekaj zaščite. Predvsem pa je bila pot varna, saj ni bilo nevarnosti, da nas vrtinec vetra porine čez rob kakšnega prepada. Višje smo se vzpenjali, tanjši je bil vdih, hitrejši je bil izdih. Postanki so bili vedno bolj pogosti, čeprav kratki, saj so ure kazale temperaturo nižjo od minus 20 stopinj Celzija. Koliko je bilo to, če si prištel še učinek vetra, lahko samo ugibamo. Okončine so bile vedno bolj otrple od mraza, nosovi pa so že kazali rahle ozebline. Počasi se je zdanilo, nebo je bilo sinje modre barve,..

Žal ni bilo časa za uživanje – sunki vetra so bili tako močni, da smo morali paziti na svoj korak. Na višini nekaj čez 5 tisoč metrov je prvič zasmrdelo po žveplu. Fumarole so zares zanimiv pojav – iz luknje v zemlji se kadi dim, ki ti zares zapre pljuča, če ga vdahneš. Zato mora biti gibanje pazljivo, vedno jih obidemo s strani, kjer nas ne doseže smrdljiva sapa Damavandove notranjosti. Po osmih urah vzpenjanja so prvi fantje dosegli vrh. Do kraterja, ki je na vrhu je bilo smiselno oditi po vseh štirih. Veter je neusmiljeno bičal z ledenimi drobci in odnašal sneg proti kaspijskemu jezeru.

Damavand ni bil preveč prijazen z vremenom, temperature nam niso dovoljevale uživanja v razgledih, veter je pa sproti odnašal naše želje po srečnem povratku. Povratek je bil miren in kontroliran. V bivaku smo se ogreli in okrepčali s toplo juho. Otovorjeni z nahrbtniki smo se veselili smučanja v dolino. Ta del je bil mišljen kot najbolj uživaški del naše poti. Toda čakanje na vreme zadnje tri dni ter jutranji vzpon so pustili posledice na naših teleščkih. Vijuganje je bilo zelo selektivno. Na všini nad 4 tisoč metrov je bilo ta dan pet zavojev dovolj, da so zapekle mišice v stegnih, pljuča pa so lovila dih v nahrbtniku. Bolj smo se spuščali lažje in bolj uživaško je bilo nizanje zavojev. In ravno, ko smo se sestavili v vzorno kombinacijo smučarja in smuči, smo se zaleteli v terenska vozila, ki so nas čakala za pot nazaj v Teheran.