Elbrus – najvišji vrh Evrope
Sedlo med malim in velikim vrhom, še zadnja strmina. Nekaj požirkov čaja in pogled na fantastične kaukaške vrhove mi vrne moči. Kot bi popil poživilo. Žal samo za prvih šest korakov, nato se stanje v telesu vrne nazaj – malo nad rdeče polje. Dereze lepo prijemajo, korak je počasen, vendar zanesljiv, ob postankih pa ne diham iz trebuha , marveč že iz kolen. Spotoma mi misli odromajo k mladiču severnega medveda, ki sprašuje mamo, če je on sigurno severni medved, saj ga zebe kot psa ! Tudi jaz sem na meji. Temperatura se je sicer dvignila od – 37 na – 18 stopinj, vendar po 8 urah hoje v konstantnem vetru z leve strani, telešček vseeno čuti posledice. Pa kaj bi to – korak za korakom se vzpon zaključuje, v daljavi že vidim Davota, ki me na vrhu čaka s fotoaparatom.
Avantura, vzpon in smučanje iz vrha Elbrusa ( 5642,70m – ruska natačnost ), je trajala 10 dni. Dan in pol za pot od doma v rusko republiko Kaberdino-Balkarsko, 6 dni za aklimatizacijo in vzpon, en dan za praznovanje in krst ter 2 dni za pot domov.
Ekipa je bila sestavljena že po merilih nove Evrope. Štirje Avstrijci, šest Slovencev ter naš »tovariš«, guru in vodnik Davo Karničar. Vsak zase zanimiva pojava, različnih starosti, iz različnih okolij ter z zelo različnimi hribovskimi izkušnjami. Od snowborderja z nič visokogorskimi izkušnjami do aktivnih alpinistov z izkušnjami iz Makaluja in nekaj nas – extremnih turistov, kot se je slikovito izrazil Matej Oblak.
Aklimatizacijo smo pričeli malo nad 3.000 m v bivakih – cisternah, imenovanih »Bočki », jo stopnjevali v naslednjih dneh do višin okrog 4.500 m in se četrti dan vrnili v Terskol, vas pod vznožjem Elbrusa. Sauna in zadnje filanje baterij pred naskokom na » Joške », kar pomeni Elbrus v gruzijskem jeziku.
Dan vzpona ni izgledal nič obetaven – mraz, veter, sneg in tako se je tudi nadaljevalo v noč. Prestavili smo vzpon na naslednjo noč in tudi ekipa se je prestavila v višje ležeči bivak. »Parjut« je bivak, ki je šele v fazi nastajanja. Temu primerna je tudi oprema in temperatura v njem. Nadomestil bo stari bivak, ki so ga nenamerno zažgali pred leti madžarski alpinisti. Namesto vode so na ogenj zlili bencin – cisterni sta bili pač zelo podobni.
Ob dveh zjutraj so bile na nebu samo zvezde, na ledeniku proti vrhu pa mi. Prve komunikacije in navdušenje nad vremenom so hitro zamrli. Nato pa samo še koraki in dihanje, pa počitek in dihanje, pa koraki…. Sprva strnjena kolona, se polagoma raztegne. Ob svitu je ena pika na 5200 metrih, druga na 4700, vmes pa morje korakov. Ob deseti uri je na vrhu prvi, Davo, ob ob enih popoldan zadnji, nekaj se jih je pa žal moralo obrniti. Do naslednjič.
Smučanje z vrha je poezija, vreme, sicer ledeno mrzlo, je prekrasno, razgledi kot iz najlepših sanj. Do popolnosti manjka edino moč v nogah in več zraka v pljučih. No, Davo Karničar je odsmučal, ponovno, od vrha do bivaka v kosu, brez postanka. Naš border je bil prvi Slovenec, ki se je spustil Elbrusa s snowboardom, mi » extremni turisti« pa smo si vijuge vgravirali v naš spomin – za vedno.