Gambija – trije na kolesu
Ko nam je kombi že tretjič odpovedal, takoj ven iz naselja Jinjabureh ( včasihGeorgetown), smo se odločili, da začnemo kolesariti. Dečki, trije domačini, bodo poskrbeli za popravilo avta in nas dohiteli pri splavu čez reko Gambijo. Zares smo prečkali reko skupaj, na splavu, ki smo ga z vlečenjem verige, poganjali vsi potniki. Poslovili smo se od asfalta in začel se je tistidelpoti, ki smo ga vsi z zanimanjem pričakovali. Pod bicikli je makedam, včasih utrjen in trd, včasih sipek, da zadnje kolo melje v prazno. Pokrajina se spremeni iz zelenila ob reki v enolično rumeno savano, ki jo mestoma okrasi le osamljen brezlisten boab ali lepo zelen mangovec. Vse okrog nas je popolnoma mirno, sliši se le cviljenje nenamazanih verig in pedalov. V deželi je zadnji dež padel pred sedmimi meseci, v oktobru. Veter v opoldanski vročini vrtinči prah, da se nam zareže v vsako najmanjšo špranjo na telesu. Prvi dan nam je bila vročina še dobrodošla, saj je bilo telo potrebno toplote po prekrasni zimi, ki smo jo imeli doma. Že drugi dan pa nad vročim vetrom, ki nam je pihal v obraz kot fen za sušenje las, nismo bili več navdušeni. Čeprav ima cela naša trasa le 53 m razlike v nadmorski višini, sem imel vas čas občutek, da kolesarim v klanec.
Pokrajina je zelo enolična. Smo v srcu črne Afrike, vendar so naša družba le kakšna opica, nekaj jastrebov in sem ter tja izgubljena krava. Angleži, ki so tu gospodarili od 17. stoletja naprej, so temeljito očistili deželo. V stoletjih, ko so po reki Gambiji iz notranjosti celine transportirali sužnje v pristanišča ob izlivu reke v Atlantik, so mimogrede pobili tudi vso visokonogo afriško divjad, ki sicer krasi naravne parke v Vzhodni Afriki. Zato je gambijsko živalsko kraljestvo omejeno zgolj na povodne konje, krokodile, pavijane, kar nekaj vrst plazlicev in ogromno insektov.
Kljub enolični naravi ob poti, pa nam ni bilo dolgčas. Glas, da nekaj belcev kolesari po gambijski poteh in brezpotjih, se je širil kot tam-tam. Ko smo se približevali vasem, so nas pričakali otroci, ki so z značilnimi klici “ tubab “ tubab “, obveščali sovaščane, da se nekaj dogaja. Tubab pomeni belec oziroma nekaj takega kot bela koža. Ponavadi smo se zaustavili ter razdelili porcijo kemičnih svinčnikov in pisal, ki smo jih imeli s seboj dovolj za eno generacijo maturantov. Za nas malenkostnodarilo, pa je naredilo kar nekaj veselja med njimi. Gambijci so začeli redno šolstvo ter sistem šolanja uvajati šele pred nekaj leti. Prej je bilo izobraževanje bolj domena redkih posameznikov.
Obvečerih, smo kramljali z našimi tremi spremljevalci. Trojko je izbral lastnik agencije gospod Saikoubo Sisay. Je eden redkih Gambijcev, ki je računalniško pisen in ima internet. Celotno pot, ceno ter podrobnosti smo dorekli preko desetin elektronskih sporočil. Glede na to, da smo odšli popolnoma v neznano in tudi brez gambijske vize, nas je Saikouba zelo prijetno presenetil. In, kot je dejal, tudi mi njega. Predvsem zaradi dejstva, da smo doslednoupoštevali njegov nasvet ob prvem snidenju – „ You are inAfrica– enjoy and go with the flow !“ To zadnje nam je zares pomagalo, da smo delovali ves čas izjeno sproščeno !
Torej, naša trojka – Kemo, Ebrefim in Yankouba, so bili zares modeli. Spremljali so nas vse dni v kombiju in organizirali spanje, prehrano ter reševali dnevne zagate na poti. Od vsakega smo izvedeli nekaj in počasi se je mozaik polnil in predstava o deželi po kateri kolesarimo, je postajala bolj jasna. Pred odhodom namreč nismo imeli pojma kam gremo. Internet pri Gambiji skoraj odpove, pa tudi Lonley Planet ni preveč zgovoren. Izvedeli smo, da sta glavni etnični skupini plemena Mandinka in Wolof. Mandinka so prišli iz notranjosti, iz Malija, Wolof so Senegalci. Ostalih, Jola, Seho, Fujo, je bolj malo. Več ali manj vsi govorijo oba jezika in tudi angleško. Tako, da s sporazumevanjem nismo imeli problemov. Kar 97 % prebivalstva je muslimanske vere. Tukaj je ta bolj ohlapna, ženske so odkrite in veliko dajo na svojo zunanjost. Nemalokrat nas je kar nekje v sredini ničesar presenetila kakšna lepotica, ki hodila proti svoji vasi in bila napravljana v snežno belo obleko. Prebivalci veliko molijo, ampak ohranjajo ob tem tudi svoje, plemenske običaje. Vsak moški ima lahko do štiri žene. Ker živijo v sistemu razširjene družine, pa ima družina velik, oziroma odločilen vpliv kdo se s skom lahko poroči.
Gambijci, vsaj po naših izkušnjah, so izjemno prijazni ljudje. Na celi poti nismo imeli niti ene slabe izkušnje. So radovedni, radi so nas spremljali na naših raziskovanjih po vaških tržnicah, vendarniso nadležni. V Gambiji se vse dogaja na tržnicah. Vsaka malo večja vas ima tržnico, ki je srce naselja. Enako je tudi v Banjulu, njihovem glavnem mestu s 42.000 prebivalci. V celi prestolnici ni niti ene trgovine, ki bi imela izložbo – vse se dogaja na lokalni tržnici.Po afriški navadi tudi Gambijci nimajo občutka za čas. Jutri je zanje tako oddaljen, da se danes nič ne izplača narediti za jutri. Na primer – naš avto je bil skoraj vsak večer pokvarjen, vendarse ga ni nikoli zvečer nihče dotaknil. No, pokvarjen je malo groba beseda. Ni vžigal – namreč na poti nismo imeli nobenih bencinskih črplak. Zato je naš šofer kupoval bencin po vaseh – večinoma so bile to to 5 literske kante nečesa. No, ta brozga je uspešno polnila naš vplinjač s smetmi, tako, da je bilo porivanje avta redendelnašega kolesarjenja.