GUATEMALA MTB bike ride

Ko se dnevi skrajšajo, ko naše vrhove zakrijejo megle in čez
planinske pašnike zabrije mrzel oster veter, začneš premišljevati kje bi še
bilo toplo in kje bi se še dalo kolesariti brez zimskih rokavic. Forma je na
vrhuncu, telo so je ob koncu sezone ravno zlilo s kolesom, volja je
neizmerna,,,pa vreme ne dopušča več sproščenega planinskega kolesarjenja.

Kam gre lahko grupica zagretih kolesarjev na zaključek MTB
sezone ? Zakaj pa ne v Guatemalo….

In smo šli…Po kratkem in učinkovitem usklajevanju naših
interesov ter opcij, ki so jih ponudili guatemalski gostitelji smo odleteli.
Odločitev, da kljub ponudbi, da si kolesa izposodimo na lokaciji, vzamemo svoja
kolesa, se je izkazala za maksimalno. To smo izkusili izjemno hitro.

Guatemala je dežela v latinski Ameriki, ki velja za precej
odmaknjeno od svetovnega dogajanja. Domačini, potomci majevskih plemen,  še vedno gojijo svojo kulturo, običaje, svoje
jezike in vsakodnevno nosijo oblačila majevskega izročila. Guatemala ima uradno
19 jezikov, ki jih vse povezuje jezik kolonizatorjev – španščina. Čeprav so se izpod
kolonialne Španije v samostojnost podali že konec 19.stoletja, 1875.leta, je
prisotnost španske kulture, arhitekture ter navad prisotna povsod. Naša izhodiščna točka je bila stara
prestolnica  španske latinske Amerike,
mesto Antigua. Izjemno
prijetno mestece z značilnim osrednjim trgom, ozkimi tlakovanimi uličicami ter
poslikanimi fasadami,  nam je ponudilo
prvi zajtrk ter čudovito guatemalsko kavo.

Ustroj naše
odprave je bil precej standarden – štirje člani, pripravnik ter opazovalec. Naš
lokalni vodnik, Brendon, lastnik agencije Guatemala MTB, je zaprisežen kolesar
od nog do glave. Živi in preizkuša guateamlske MTB steze že celo desetletje. Izjemno
lepo se je vklopil, netipično za Američana, v gutemalski način življenja ter
med domačine. V njegovi ekipi sta  še dva
vodiča, dva šoferja, kombi ter tovornjak s pogonom na štiri kolesa. Kamion, z domiselno izdelanim ogrodjem za
prevoz koles, je prava tehnična umetnina. Nas 6 ter trije  domačini  smo hitro postali ekipa, ki se je 9 dni
družila na kolesu, ob ognju ter si delila sedeže v vozilih. Plan je bil, da si
s kolesa  ogledamo hribovja in doline na relacji
med Antiguo, Tecpanom, regijo Chimitao, jezerom Attitlam in končamo s spustom
direktno v valovih Pacifika.

Dejansko smo na
poti doživljali izjemne spremembe okolja – od kolesarjenja nad gozdno mejo, ki
je v Guatemali na nadmorski višini okrog 3200 metrov pa do brezmejnih ravnic
slodkornega trsa, na poti proti pacifiškim peščenima plažam.

Prvi dnevi – Antigua
Tecpan,

Kolovozi in potke
so nas vodiei po skoraj alpskem okolju, na višinah med 2000 in 3500 metrov. Spali
smo v planisnkem domu z vsemi značilnostmi  
bivanja v bivaku – veter je našel poti med stenami, okni in vrati, mraz
se nam je zalegal v kosti, kot smo že izkusili v Himalaji. Prva misel zjutraj
je bila..kje so sedaj tisti kraji s kratkimi rokavi ter hojo v šlapah ?  No, razpoloženje se je popravilo takoj ob prvih
sončnih žarkih, ko smo zajahali kolesa in se odpravili na strmo pot proti
vrhovom. Pokrajina je bila višavska – smreke, borovci in mestoma prava džungla.
Lepih gozdov v tej regiji zaenkrat še ni dosegla usoda drugih predelov
Gutemale, kjer so, na račun plantaž, gozdove posekali ali požgali, za boljše
dobičke.

Že prvi dan smo
pod pedali spoznali, da v tem delu države ni ravnine. Vulkani, med njimi je kar
nękaj aktivnih, so se razlivali v ozke doline. Strmi bregovi so idealni za
prave MTB navdušence. Steze, ki jih domorodci uporabljajo za vsakodnevno obdelovanje
njivic s koruzo, pa noro dobre za divje spuste v dolino. Prav neverjetno kje
vse so njivice z grahom, fižilom ali koruzo. Okrog Solole domačini sadijo v vulkansko
zemljo 4 vrste koruze – odvisno od nadmorske višine – belo, rdečo, rumeno in modro.
Obdelujejo izključno ročno, ker noben stroj ne more delovati v strminah kjer živijo
ti mali, pridni in prijazni ljudje. Kjerkoli smo bili, so nas,  začudeni kaj s kolesi delamo tam, prijazno
sprejeli s širokimi nasmehi.  Kolesarsko
jezdenje je bilo naporno navkreber in precej nevarno ter tvegano pri spustih. Strme
steze so zahtevale popolno koncentracijo. Namreč, praviloma, je bilo na zunanji
strani vedno strmo pobočje,  ki ni
obljubljalo mehkega pristanka ob padcu, marveč kar nękaj kotalenja imed
naznanimi grmovji, do pristanka ob skali ali  drevesu.

Jezero Atitlan.

Brendon, naš
vodnik, nam je vsak dan pred večerjo podal kratek opis poti za naslednji dan.
Do jezera Atitlan smo imeli cca 1200 m vzponov, približno 2000 višinskim
metrov  spustov ter 2000 stopnic. Seveda
tudi obljubo, da bomo nad jezerom fascinirani.

In zares smo bili
– že v prejšnjih dneh smo se naučili,  da
dečko v svojih napovedih ne pretirava in so slednje zelo blizu resnici. Ko smo priśli
na robove jezera smo bili očarani nad lepoto, velikostjo ter videzom ogromnego
jezera. No, bolj morja, na nadmorski višini 1500 m.

Jezero je ogromna
luknja napolnjena z vodo, ki jo obkroža niz vulkanov. Dostopi so na glavo, speljani
po po dih jemajočih poteh. Vzponi so možni le z vozili na štirikolesni pogon in
še to le na določenih točkah. Topel zrak, ki ga prinesejo vetrovi iż pacifiške
strani, poganja rast in ohranja floro kot v pravem tropskem podnebju. Po ogledu
vulkanskega roba smo se dejansko po dva tisoč stopnicah, ki jih domorodci
uporabljajo za obdelovanje vrtov in njivic na vulkanskih pobočjih,  spustili do čolnov, ki so nas prepeljali do
vasice Santa Cruz La Laguna. Svoje pretepene noge in teleščke smo z veseljem
okopali v čisti vodi ogromnego jezera.

Brendon nas je
nastanil v čudovito hišo sredi navdihujočega hortikulturnega vrta, ki si ga je
nudil gospod Erik. Podnebje je subtropsko – pol leta vsak dan dežuje, pol leta
je večinoma suho in sončno. Erik Bergen, gospod aristokratske krvi, lastnik
tega tropskega raja,  prihaja sem iż Norveške
in preživi evropsko zimo kar tukaj. Zvečer smo z veseljem menjali odlično rdeče
vino za njegove zanimive guatemalske zgodbe – pa tudi kakšna norveška je bila
vmes. Sledil je celodnevni počitek in zatem kolesarjenje po obroču vulkanski
vrhov,  ki obkrožajo jezero. Zares
neverjetni razgledi so nas spremljali celo pot – dokler smo bili še dovzetni. Po
nękaj urah jezdenja smo bili koncentrirani samo še na  pot pred seboj – gor in dol z nekaj več kot
zanimivimi spusti. Nevarno zavite pešpoti so zahtevale popolno osredotočenost,  brzina ves čas optimalna ( kot vedno – malo
višja kot si upaš ). Vsak zavoj je nov in nikoli nisi vedel kaj te čaka za vogalom.
Na eni strani prepad, na drugi strani hrib na katerega si se lahko naslonil kar
z balanco. Brendon , zlit s kolesom v celoto, je bil vedno prvi in je za klicem
– Guatemala Extreeeeme – vedno znova izginjal ispred naših oči. Naša pretresena
telesa, razbolele noge, roke in rame pa so mu pa zvesto sledile, kljub
podzavestnemu klicu k počitku ….

Domača ekipa Guatemala
MTB so bili izjemni. Ves čas pozorni na naše počutje, pripravljeni pomagati s
servisom, nasvetom ali informacijo. Dejjansko nas niso spustili izpred oči.
Vsak dan smo se okoli poldneva, po kakšnih štirih urah kolesa,  srečali s spremljevalnim vozilom, obnovili  mehove z vodo ter pretegnili ude. Ekipa je dnevno
pripravljala vrhunska piknik kosila z obveznim namazom guacamole, pasto iż
črnega fižola, tortiljami  in zelenjavo.Po
okrepčilu pa nazaj na kolo za popoldanski del poti do cilja.

V dneh, ki so
sledili, se pokrajina, po idealni temperatuiri jezera Atitlan, od 25 do 30
stopnj ter prekrasnem svežem zraku, počasi menja.

Na programu je
dvig na najvišjio točko našega potovanje 3400 metrov visoki hrib na meji med
lokalnimi regijami Quettatenango in Coatepeque. Vzpon je naporen, kolovozi iz
vulkanskega peska ne dajo ravno polne opore 
in velikokrat zavrtimo v prazno…toda, kot vedno, je na koncu vrh. Plan
je, da se spustimo v skledasto dolino vulkana, ki je pred 70  leti, ob izbruhu, pokrajjino popolnoma
predelal. Na vrhu nas zaustavi skupina domorodcev, rahlo oboroženih z mačetami.
Z našim lokalcem spregovorijo v quecha jezilu, rahlo razburjeno… Ko se je
vmešal s španščino še Brendon, smo vedeli, da nekaj ni povsem prav. Po prevodu
smo izvedeli, da smo se za en dan izognili spopadu dveh lokalnih plemen, ki se
že desetletja ne morejo dogovoriti komu pripadajo rodovitne njivice na
vrhu  te planote. Ker so pokale tudi
puške, so nam odsvetovali nadaljevanje po začrtani poti.  Naš vodnik se je odločil, da se nekaj
kilomtrov spustimo ter zamenjamo ruto, ki jo je z GPS hitro našel. Namreč pred
nekaj leti je  že vozil tu… Pravi, da je
nekoliko bolj ekstremna in da naj bomo še bolj pazljivi. No po petih urah
vratolomnega spusta, z nekaj padci vendar celimi kostmi, smo se srečali s  spremljevalnim vozilom. Utrujeni, umazani, s
stanjem energije že malo v rdečem polju, smo se usedli v park zaselka Santa
Catarina Ixtahuacan  ter…. ‘no, prvo pivo
je kar padlo po požiralniku, v prostem padu. Ta je bila zares ekstremna.

Jutranja vročina,
kolovozi med mestoma  Escuintla ter San
Vicente Pacaya. Plantaže kave in plantaže banan se menjajo s plantažami
ananasa. Dokler se zopet ne dvignemo ter pred seboj ne zagledamo fantastično
črno gmoto vulkana Pacaya, 2552 metrske gmote črnega pepela in diamantno trde
črne lave. Kljub dejstvu, da sonce pripeka, verjetno blizu 40 stopinj, smo se
vzpeli ( beri rinili kolesa ) na hrib. Najprej hoja po mesečevi površini, nato
pa smo žgali naša kolesa v spustu naravnost v dolino. Z eno besedo – pesem.
Vesoljska izkušnja. Konec izjemnega dneva nas vodniki zapeljejo v čudovito
dolino, med pašnike haciende pod vulkanom. Na najboljši poziciji že stojijo
trije šotori, ki bodo naš dom za eno noč. San Vicente Pacaya – taborni ogenj,
mesec, dim vulkana ter izjemen sončni zahod, večerja in pivo. Ali je lahko še
bolje ?

Preko Taxisca do
Monterrica.

Za zaključek, kot
se spodobi…celodnevni ride…cross country, med plantažami, skozi nasade in
gozdove, čez potoke in zajetja…Prijeten flow vse do La Avallena, kjer se s
kolesi vkrcamo na splav in zaplujemo po Canal de Chiquimulilla v tako
imenovanem Biotopo Monterrico. Splav, za katerega sumimo, da se bo potopil, če
bomo vsi naenkrat zajeli sapo, z ramo ob rami z drugimi podobnimi plovili, ki
prevažajo osebna vozila, tovornjake in celo avtobuse, nas pripelje do
Monterrica in   peščene obale Pacifika. Montericco,
najbolj turističen konec tega dela Guatemale, je zanimiva naselbina z dobrimi
restavracijami in opcjami, da si za par dni regeneriramo razbolela telesa ter v
polnosti zajamemo duh Guatemale. V tropskem vzdušju smo naredili povzetek
preživetega kolesarjenja, ljudi ter pokrajine, ki nas je lepo gostila teh
imenitnih deset dni.

V neki naši reviji bi za oceno zapisali – pomazano s kruhom.