Iran – smučanje z burko

POROČILO IZ IRANA

Ne, ni res, da so smučišča v Iranu ločena za moške in ženske smučarje. Res pa je, da so Iranke  izjemno lepe ženske. Ne, ni res, da so Iranci fanatični bojevniki svete vojne za islamsko prevlado po svetu. Res pa je, da so Iranci izjemno prijazni, ustrežljivi in vljudni.

Mešana pričakovnja in občutki, ki sem jih imel pred potovanjem v Iran, so se v celoti izkristalizirala in uredila v zavetju mogočnega Alborz gorovja. Gore in višinski zrak mi vedno uredijo misli. Misli, ki so velikokrat zmedene od nemogočega tempa življenja, ki so mu merilo število sekund, ki minejo med prejetimi in oddanimi sporočili elektonske pošte ter minutami, ki povejo kdo je zvečer zadnji odšel iz delovnega mesta v pisarni. Ta je zmagovalec in povrh vsega bo šel na dopust samo za dva dni. Ta je pravi !

Sopem, poslušam škripanje snega pod pohodnimi palicami in na višini približno 4100 metrov premišljujem, kako se mi je moglo to zgoditi. Kako sem si mogel ravno sedaj, v idealnih snežnih razmerah, v idealnem sončnem vremenu in ravno v srcu iranskih smučišč, poškodovati hrbet do te mere, da je bila bolečin v desnem zavoju premočna, da bi vztrajal na smučeh.  Seveda ! Po prehojenih 1.600 metrih višinske razlike, mi nazadnje vžge – končno si se umiril, končno si zadihal in se razgledal okoli sebe. Če bi lahko smučal, bi se še naprej poganjal iz zavoja v zavoj, iz brega v breg, iz ene žičnice na drugo.Tako pa mi prekrasne iranske gore, v mislih, počasi slikajo podobo o drugačnem Iranu kot smo ga videli iz malih ekranov doma v Evropi. Izginevajo podobe fanatičnih, bradatih mladcev, ki med vzkliki, z dvignjenimi pestmi žugajo v zrak ter, med zažiganjem ameriške zastave, prisegajo k svojemu bogu. Iranke, smučarke opremljene po zadnji svetovni športni modi, mi brišejo podobe v črno odetih žensk, ki se kljub temu, da imajo zakrit celoten obraz in oči, sramežljivo obračajo proč od nadležne kamere. Vse paradigme iz Evrope padajo. Iranke, ki me med skupno vožnjo v gondoli zvedavo gledajo in z začudenjem sprašujejo, v izbrani angleščini, od kod sem, ne spadajo v kontekst napotkov od doma – žensk ne smeš gledati direktno v oči. Če jih boš ogledoval, te bodo oslepili, če jih boš ogovarjal, ti bodo odrezali jezik. Med hojo po iranskih vršacih sem se tako, v mislih, najmanj šestnajskrat opravičil Iranu in Irancem za svojo neumnost in nevednost.

Iranska smučišča so izredno prostrana ijn urejena po evropskih standardih izpred desetih let – torej, zelo blizu naši Kranjski gori. Blizu – vendar le po žičnicah in teptalcih snega. Vse ostalo je noro veliko in noro lepo. Dizin, njihovo najboljše smučišče, ima 13 žičnic, ki pokrivajo teren podoben francoskim alpam, z nadmorsko višino od 2480 m do skoraj 3700 m. Steze so urejene, označene ter nevarna mesta zaščitena. Dostopi k žičnicam so urejeni – žal kar preveč. Nekatere ograje izgledajo kot rešetke. Na gondolah, kjer je največ smučarjev, pa so še vedno ohranili iransko posebnost. Dekleta imajo ločeno vrsto od moških – ostanek železnih islamsko revolucionarnih časov. Ponavadi pa družice počakajo, da se njihov partner v daljši moški liniji pridrenja na vrsto in nato prisedejo, s svojim partnerjem, v isto gondolo. Temu nihče ne oporeka. Ne ajatola, ne mule, še najmanj pa žičničarji.

Ostala smučišča, vseh skupaj ( z vsaj eno žičnico ) je 21, so manjša ter so posejana po celotnem Iranu.

V Dizinu so poskrbeli tudi za smučarske tekače. Na zasneženem platoju, na višini 3.100 metrov nad morjem, so uredili tekaški poligon z deset kilometrov dolgo, vijugasto tekaško stezo. Zraven stoji objekt za podporo tekmovanjem raznih rangov,  s prostori za pripravo smuči, prostori za trenerje, tekmovalce, novinarje ter organizatorje tekem.

Sneg je čudovit pršič, ki mu vetrovi iz bližnjih puščav dajejo lahkotnost puha, globina pa občutek, da plesu zavojev ne bo nikdar konca. Smučarske proge so urejene, tekmovalni poligon je zaščiten in pripravljen za FIS tekmovanja v veleslalomu in slalomu. Tekmovalci so prišli iz Kazahstana, Armenije, Azerbdijan in Ukrajine. Iranske tekmovalke, ki so v hotelu nosile svilnate rute, nosijo na dan tekmovanja smučarske čelade. Živčnost skrivajo za kuliso smeha in veselo kažejo čudovite bele zobe. V sproščenem pogovoru povejo, da tekmujejo šele od leta 2000 naprej, da pa je želja vseh uvrstitev na olimpijado.Obtem spoštljivo pogledajo gospoda Kalhora, udeleženca olimpijade v Sapporu, ki je moj vodnik po smučišču za ta dan in sedi poleg mene.

Gospod Kalhor, ki je sedaj tudi direktor iranske reprezentance, je bil prava enciklopedija iranskega smučanja. Med počasno vožnjo z žičnicami sem izvedel, da je bila prva žičnica v Iranu zgrajena že leta 1332. Ko sem počasi ponovil številko in jo še enkrat pokazal s prsti, mi jo je ponosno potrdil. Tisočtristodvaintridesetega leta. Prva mehanska žičnica za prevoz smučarjev ! No, kmalu sva zadevo razjasnila – leta 1332 po iranskem koledarju in leta 1953 po našem koledarju ( torej, jaz sem bil v Iranu že leta 1386 ). Smuči in znanje so iz Evrope prinesli iranski študentje in ko se je nad tem zimskim športom navdušila še iranska kraljeva družina, so bili pogoji za razcvet dani. Gospod Kalhor je še povedal, ( bolj potihem ), da je bil njegov veliki smučarski vzornik olimpijec Agha Khan – udeleženec olimpijskih iger 1964 v Insbrucku.

V prvem obdobju revolucije je smučanje skoraj zamrlo. Sedaj je zveza pod okriljem N.O.C.I.R.I. ( Nacionalni olimpijski komite islamske republikeIran), ki tako finančno kot tudi strokovno izjemno podpira razmah smučanja.

Tudi sicer je utrip na smučišču zelo podoben našim smučiščem. Nekje na polovici pobočja, na 3000 m visokem stičišču treh prog, je okrepčevalnica, prostorna brunarica z dobro ponudbo hrane. Pred njo pa prava “plaža” – smučarji in smučarke se veselo nastavljajo soncu. Pri temperaturi 10 stopinj pod ničlo sicer, ampak barva je pa le barva. Že od daleč je pa opazna ena stvar – nikjer se ne vidi niti ene pločevinke piva. Iran je 100 % brezalkoholna dežela. Na smučarski karti in v hotelih so napisi, ki opominjajo goste, naj spoštujejo iranska pravila obnašanja. Za dva sem prepričan, da sem jih razumel prav – da morajo vse ženske nositi v javnosti pokrivala in da se nikjer ne da kupiti alkoholnih pijač – niti prehrambenih ( kot sta pivo in vino ).

Pravi paradoks je tudi, da je ena bolj znanih iranskih pokrajin Shiraz domovina istoimenske trte. Najbliže, kar sem bil trti je bila informacija, da vino Shiraz sicer pridelujejo in da je njegov sloves upravičen, vendar ga ni mogoče kupiti niti steklenice, ker celotno količino izvozijo.

Zaradi tega so bili prvi večeri v hotelu prav nerodni – vse je kot v doma – točilni pult je tukaj, natakarji so, udobni stoli in naslanjači so, kamin z ogromnim kuriščem je, gostje so, volja je …. . Torej ponavadi je aperitiv, pa verjetno drugi, pa glavni napitek, pa nekaj dežistivov, pa druženje in večer mine v lepem, omamnem planinskem vzdušju. V Iranu pa čaj, pa klepet, pa čaj, pa klepet, pa čaj, pa Nard – odkritje tretjega večera v hotelski restavraciji. Zopet so bila most med celinama, religijama ( in tudi leti ) iranska dekleta. Ko so opazila, da zvedavo pogledujemo proti njihovim prstom, ki so premikala lesene ploščice iz ene strani igralne deske na drugo, so nas brez zadrege takoj povabile k učenju igre. Najprej je bila na vrsti kratka zgodovinska lekcija o nastanku narda. V kratkem –  namreč indijski sultan, katerega modreci so izumili šah, je slednjega podaril kolegu, perzijskemu šahu. Perzijski vladar je, da ne bi zaostajal, takoj angažiral svoje učenjake in jim naročil, da razvijejo novo igro. In čez nekaj časa je poslal v Indijo “Nard”, igro, ki ni ( tako kot šah ) odvisna le od znanja, marveč kocka poskrbi, da moraš imeti tudi srečo ( Nard so kasneje Britanci prenesli v Evropo kot Backgammon ).

Poleg pravil narda, smo izvedeli še, da dekle in fant, če nista poročena, v iranskem hotelu ne moreta spati v isti sobi, da imajo mladi ogromno piknikov v naravi, da se skoraj vsi študentje ukvarjajo s kakšnim športom ( kot način druženja ), da se plesi in strasti najbolj razvnamejo na manjših domačih zabavah. In da na teh zabavah ne manjka niti alcohol niti alcohol niti razgaljena koža.

Kljub čaju ( oziroma z njim ) smo tako večere krasno preživljali v klepetih z domačini ter primerjali razlike med Evropo in Iranom, med Arabci in Perzijci, med stanjem družbe za časa vladavine šaha in sedaj ( čas islamske revolucije ), med željami Irancev ter grožnjami Američanov, o  pomembnosti vzgoje, standardih zdravstva in ugotovil sem, da se da prijetno preživeti tudi samo s čajem. Z užitkom sem srkal in si med svoje vijuge rezal popolnoma nova spoznanja o dolgi in slavni zgodovini Irana in o njeni kompleksni sedanjosti. Do kakšne resne analize  stanja v Iranu danes, seveda nisem prišel, dejstvo pa je, da se je ostrina islamske revolucije že nekoliko umirila in da so se razmere že malo sprostile. Očitno dejstvo je tudi, da so Američani s svojo agresivno politiko zopet dali zagon konzervativnim silam v Iranu, ki so v ameriških grožnjah ponovno dobili krasen vzrok, da nadaljujejo presijo in zavrejo demokracijske procese.

Ker vse lepo hitro mine, smo tudi mi, po šestih nočeh, zapustili iranske hribe. Na petek, ki je v Iranu dela prost dan ( nedelja ), se je mučišče napolnilo do roba. Do Teherana je le dve uri vožnje in zaledje z  najmanj12 milijoni prebivalcev, ima dovolj smučarjev in snowboarderjev, da gneča pred žičnicami postane neokusna.

Prav takšen je pa tudi promet v Teheranu – sprva neokusen, grob, napadalen – ko ga pa spoznaš, pa vidiš, da so Iranci verjetno najboljši vozniki na svetu. Sicer vsi mislijo, da so bili v prvem življenju Schumaher, vendar so vseeno zanesljivi in varno krmarijo po cestnih trakovih. Število avtomobilov je gromozansko, na dvopasovni cesti redno naredijo 6 vzporednih linij, na tropasovni pa vsaj sedem. Ko se sprostiš in počasi začneš zaupati šoferju, si lahko ogleduješ velika izložbena okna, ki nudijo vse kar ponujata  Pariz in Tokijo. Ker za 1 Evro dobiš v Iranu 15 litrov bencina, so transferji zelo preprosti in učinkoviti.

Teheran ima, kot vsa velika mesta, tisoč obrazov. Tega, prometnega sem si zares najbolj zapomnil. Ima pa še prefinjeno evropskega – nekaj izjemnih trgovin, gurmanske restavracije, interesantne muzeje. Ima ameriškega – ta me je najbolj presenetil – veliko ameriških napisov, restavracije s hamburgerji, polnilnico Coca Cola, picarije, All Star Cafeji. Ima skrivnostno orientalskega – nekaj, za celo mesto velikih, bazarjev z omamnim svetom dišav, oreškov, zlata, preprog, tekstila ( in tudi krame ). Ima mistično perzijskega – ogromne mošeje, ki svojo impozantnostjo ter svetimi relikvijami dajejo dušno oporo dan in noč ogromni množici ljudi, ki na debelih preprogah najdejo mir in tolažbo, med mogočnimi zidovi pa varnost. Teheran je mesto, ki niti v enem trenutku ne počiva, ljudje gomazijo, cestni gradbeni stroji delajo 24/7, žerjavi dvigajo nove in nove stavbe na vseh koncih mesta – vse se dogaja, kot bi bili stalno v enem strašnem zaostanku.

Radovednost je bila gromozanska, čas pa, obratnosorazmerno, neprimerno kratek. Hoteli smo se prepričati kako je na podeželju, hoteli smo na iranske plaže ob Perzijski zaliv, hoteli smo na fantastični turistični paradiž – otok Quish.Vrhunska organizacija Dušana ter izjemno dobra volja Janeza, pa sta nas pripeljala do iranskega svetega mesta Qom in njihove nekdanje prestolnice Isfahan.

Qomme je presenetil s svojo živahnostjo, ki je, od perzijskega svetega mesta, nisem pričakoval. Mislil sem, da je religija bolj počasna, zamegljena stvar. Dejstvo pa je, da sta šla religija in trgovina vedno z roko v roki. Pri nas so bili okrog cerkva sejmi in kramarji, v perzijskem svetu svetu so pa to mošeje in bazaarji.Qomje dom največje iranske verske univerze. In seveda tudi dom najbolj gorečih šiitov. Iranci ( Perzijci ) so večinoma šiiti, Arabci so suniti. Po obisku Qoma, so mi malo bolj jasna razmerja v Iraku, še bolj pa mi je postalo jasno, da se Iranci v celoti razlikujejo od ostalega arbskega sveta, tako po veri kot tudi po načina življenja in razmišljanja. Enačiti Egipt inIran, je približno tako kot enačiti Romunijo in Francijo.

Narod, ki je imel v 13 stoletju pred našim štetjem že pisan zakon ( Hamurabijev zakonik ) in se veličine ter korenin svoje kulture tudi zaveda, se ne bo kar tako poklonil novodobnim zastavonošam demokracije.

Življenje ter utrip prebivalcev je tudi v Isfahanu podobno kot v Teheranu, le počasneje. Stara iranska prestolnica je precej manjša in zato veliko bolje organizirana ter urejena. Rekel bi, da ima stil.Obreki, ki deli mesto, je 20 km urejenih parkov, igrišč, vodometov – na obeh bregovih. Dva arhitekturna bisera, fantastična mostova, že od 17. stoletja povezujeta severni in južni del mesta – Khwaju most in Sio – Seh – Pol, most triintridesetih lokov. Kraljeva palača,ChehelSotunPalaceter bizarni trg, Naqsh-e Jahan Sqaure nareditaIsfahanza prelestno mesto, vredno ogleda.

Tudi tukaj je bila naša družba smučarska. Sprejela in vodila po mestu nas je družina gospodične Sahar Davary, reprezentantke Irana v smučanju na travi. Če ne bi bilo njih, ne bi spoznali iranskega družinskega okolja, ne bi poiskusili enkratne isfahanske polpete Beryani, njihove čudovite čorbe Ash Rash Teh ( da o perzijskih sladicah ne govorim ) in izvedeli vsega o moderni in klasični iranski glasbi.

Iranci se izjemno veliko ter radi pogovarjajo, trgujejo in se družijo. Ponosni so na izjemne verske spomenike, čudovite stvaritve davnih perzijskih arhitektov, imajo izjemno kulinariko, predvsem pa vedno pokažejo, da so samosvoj narod, ki se ne bo uklonil pred nikomer – ponosni so kot Damavand, njihov 5671 metrov visoki Triglav.

Nekaj dejstev :

Iran je velik kot Anglija, Irska, Belgija, Holandija, Nemčija, Avstrija in Slovenija skupaj. Ima 62 milijonov prebivalcev. Glavno mesto je Teheran. Denarna valuta Rial. Od zahoda proti vzhodu ga obkroža Irak, Turčija, Armenija, Azarbejžan, Turkmenistan, Afganistan in Pakistan 98 % je muslimanov – šiitov, nekaj kristjanov ter zoroastrijancev. Uradno ime je Islamska republika Iran.

Iran