Kurdistan – Erzerum
ERZURUM – kjer se vzhod sreča z zahodom
Erzurum, prizorišče 25. zimske univerzijade 2011, je že stoletja prizorišče srečanj civilizacij, kultur in njihovih vojska. Tu so se srečevala, oziroma največkrat vojskovala, ljudstva Makedoncev, Grkov, Perzijcev, Rimljanov, Bizantincev, Arabcev, Mongolov, Seljukov, Kurdov, Rusov in Turkov. Tu so domovale najbolj slavne in najbolj mogočne vojske poznane iz šolskih učbenikov. Tu so se ob ognjih greli Aleksander Makedonski, perzijski kral Darij, mongolski Džingiskan, arabski šejki, turški sultani in ruski vojskovodje. V prejšnjem stoletju je v Erzurumu utrdil svojo vlado oče moderne Turčije Mustafa Kemal Ataturk ter nazadnje, v času hladne vojne, je imela tukaj, proti Rusiji, naperjene bojne konice močna garnizija NATO. Vsi so ogromno odnesli, veliko pa tudi pustili. Poleg utrdb in stolpov, so pustili tudi eminentne zgradbe posvečene svojim bogovom, obzidja in trdnjave, predvsem pa ogromno grobov svojih vojščakov.
Kurdi, ki so tukaj del večinskega prebivalstva, so na videz precej grobi a prijetni sogovorniki in nadvse prijazni gostitelji. Še posebej v zadnjem času, ko je turška politika nekoliko bolj popustljiva in spravljiva tudi s tem razseljenim narodom. Turška politika, ki je seveda dirigirana iz Ankare, tudi z organizacijo Univerzijade želi narediti premik v odnosih med obema narodoma. Želi si približati manj razvit, na nek način divji, vzhod turške države, z bolj v Evropo usmerjenim zahodom države, kjer se dičijo Istanbul, Ankara, Bursa in razvita turistična obmorska mesta.
Kurdska kulinarika je navdušujoča – izjemna zelenjava, bogate čorbe, vrhunske sveže pečene pite iz testa, neprekosljive slaščice. In seveda posebno poglavje – jedi iz mesa. Nekateri trdijo, da prav od tukaj izvira najbolj znana turška mesna jed – kebab ! Lokalna varianta se imenuje Cag Kebabi. Seastavljajo ga rezine ovčjega mesa v katerega vtrejo nekaj mlete govedine, pomešne z mlekom, narezano čebulo, črnim poprom, šopkom lokalnih začimbin koščki chili popra. Vse to je nabodeno na kovinski palici, ki jo vrtijo vodoravno nad ognjem. Ko je mesna gmota opečena nad ognjem, jo mojster s sabljo ali dolgi kebab nožem obreže in postreže gostom s tankim lavas kruhom in zelenjavo. Ostanek nabodala vrne nad ogenj ter tako plast za plastjo lupi izjemno okusno vsebino. Mhm, ni šala.
Trda pokrajina vzhodne turške pokrajine Anatolije ni bila nikdar varna in udobna zibka za svoje prebivalce. Tako se je pokazala tudi meni – Palandoken, smučišče in prizorišče alpskih disciplin prihodnje zimske univerzijade, me je počakalo v zimskem viharju in pri arktičnih temperaturah. Pokrajina je divja, gore s smučišči do višine3.200 mbrez drevja, prepuščena orkanskim vetrovom ter nebrzdani naravi. Sistem žičnic je skromen, ena vlečnica, ena gondola ter tri sedežnice. Urejenih smučarskih prog je kar nekaj, veliko več pa je možnosti smučanja izven prog, ker je hrib kopast in zelo odprt. Boljša plat smučanja v Turčiji so hoteli. Večinoma so zelo visoke kategorije, dobro opremljeni z odlično postrežbo in primernim udobjem. Temu primerne so tudi cene, ki se gibljejo od 200 do 300 € na noč. Poleg Rusov, ki so tukaj glavni turistični gostje, smučajo največ Turki. Slednji prihajajo iz zahodnega, razvitega dela Turčije in so večinoma pripadniki turške visoke družbe – tako imenovane »societe’« !
Tudi prizadevni lokalni športni delavci ne popuščajo. Z veliko vnemo gradijo mladi rod hokejistov, alpskih smučarjev, tekačev, biatloncev in skakalcev, ki jih bo zastopal na univerzijadi ter na tekmovanjih v letih, ki sledijo. CV tem procesu sodelujejo tudi slovenski » gastarbajterji » – pri alpskem smučanju Makuc Vlado, pri skakalcih pa Vasja Bajc in Bine Norčič.
Poleg pridobivanja smučarskega znanja, se domačini trenirajo tudi v organizaciji ter izvedbi tekmovanj. V času mojega obiska, sta se v mestu istočasno odvijali dve mednarodni preizkušnji. Hokejsko prvenstvo skupine C, igralcev do 18. leta in FIS tekmovanje v slalomu in veleslalomu. Na hokeju so se udarili Turki z Islandci, Bolgari in igralci iz Irske. Kot mi je uspelo izvedeti, je bil hokejski turnir izpeljan tekoče. Manj tekoče je bilo drsanje mladih igralcev, zato pa igra bojevita in angažirana.
Na smučarske tekme je tokrat prišlo kar 14 reprezentanc. Seveda, so imena držav udeleženk bolj eksotična, vendar – tekma je tekma. Mladenke in mladeniči iz Turčije, Irana, Kirgizistana, Armenije, Uzbekistana, Ukrajine, Bolgarije, Indije, Pakistana …, so pokazali zavidljivo znanje smučanja med vratci. Posebno presenečenje je bila reprezentanca Kosova, ki je najmlajša država članica FIS-a.
Tekme so bile zaenkrat še na »starih« terenih. Za Univerzijado nameravajo postaviti popolnoma nov sistem žičnic ter seveda tudi smučarskih prog. Uspelo mi je izvedeti, da bo to v sosednji dolini, kjer pa do sedaj še niso naredili nobenega gradbenega posega.
Podobna situacija je tudi s projektom skakalnega centra. Slovenski izvajalci, ki so na tenderju pridobili izdelavo kompletnega projekta za skakalni šport, imajo dokumentacijo že v celoti izdelano – vse načrte, arhitekturne rešitve, ….Znana je tudi lokacija. Vendar, tudi tukaj, še niso naredili nobenega gradbenega posega. Zanimivo bo opazovati kako se bo razvijala ta gradnja.
Stanje turške univerzijade je zaenkrat zelo podobno slovenskemu. Edina razlika je v tem, da so Turki odločni, da Univerzijado izpeljejo in kot trdijo, imajo tudi finančna sredstva za celotno izgradnjo in organizacijo zagotovljena. Pri nas je slika še vedno zamegljena.
