Neomadeževana Papua – Carstenz Pyramid
IRIAN JAYA
Ko sta se Davo Karničarin Franc Oderlapvrnila iz Antarktike, kjer sta zaključila projekt 7 Summits, sta že na letališču v en glas rekla – Carstenz Pyramid je naslednji. Najvišji vrh Australoceanije, Carstenz Pyramid oziroma Puncak Jaya je trofeja, ki zbiralcem najvišjih vrhov vseh kontinentov začini ter dokončno zapakira paket, ki se imenuje 7 Summits + ( www.7sumits-club.com )
Ko sem slišal Papua, sem tudi sam zastrigel z ušesi – najbolj neraziskani predel sveta – pravi Wikipedia. Deževni pragozd, džungla, divji domorodci in na koncu še vzpon na skoraj5000 mvisoki vrh. Kakšna romantika ! To bo prava avantura.
S podrobnim iskanjem po spletu sem hitro ugotovil, da zadeva ni tako preprosta kot vzpon na Šmarno goro. Namreč, zahodna Papua je del Indonezije. Slednja ima tam največji rudnik zlata na svetu, ki so ga dali, za bogato rento, v najem Američanom. Ta rudnik je le5 kmzračne razdalje od našega cilja, Carstenz Pyramid in zato je skoraj nemogoče dobiti dovoljenje za vzpon.
No, lahkotnost modernih komunikacijskih sredstev ter nekaj predplačila delata čudeže. Potujemo novembra. Vreme, ki je pri večini hribov največji podatek, tukaj ni pomembno. Puncak Jaya, leži praktično na ekvatorju, tako je popolnoma vseeno kdaj ga napademo – v vsakem primeru bomo mokri, ker vsak dan dežuje.
Po podatkih, ki smo jih dobili od našega organizatorja iz Jakarte, je predvidenih 6 dni trekinga po džungli do baznega tabora, pet dni za vzpon ter pot nazaj. Vrhunsko. Zares sem se veselil te odprave – ne zaradi vrha marveč zaradi poti !
Na srečanju ekipe v skromnem hotelu v Jakarti, spoznamo vodnika ter ostale člane skupine. Nam trem Slovencem se pridružijo še alpinisti iz Poljske, Estonije, ZDA ter Kanade. Vsi so lovilci trofeje 7 Summits, trije med njimi so že popolnoma blizu, saj so že bili na Everestu. Petr, vodnik, je Čeh, ki se že 12 let klati po Indoneziji, govori njihov jezik ter pravi, da je najboljši vodič za Papuo. Hitro smo ugotovili, da zna prirediti dejstva tako, da je njemu prav.
Jayapura, kjer smo po nočnem poletu pristali, je največji kraj na zahodnem delu Papue – Irian Jayi , najbolj vzhodne indonezijske province in je slaba kopija indonezijskih mest. Po hitri oskrbi z najnujnejšo hrano smo že odleteli v notranjost. Gorata in s kanjoni ter soteskami razbrzdana pokrajina, ki smo jo opazovali iz malega Pilatusa, je potrdila verjetnost podatka, da živi na tem otoku še približno 40 plemenskih skupnosti, ki še niso imeli stika z zunanjim svetom. Kakšna divjina !
Ko je Pilatus počepnil pod izurjeno roko pilota misijonarja, smo se znašli obkroženi s kopico na pol oblečenih domorodcev iz plemena Dani. Pozdravili so nas šef vasi ter indonezijski policaj, še zadnji predstavnik državne oblasti.
Od tu dalje, približno60 kmzračne linije do Puncak Jaye, ni ničesar več, samo še divjina. Za začetek so nas domorodci grozeče in izjemno glasno ozmerjali, ker je nekdo fotografiral brez dovoljenja.
Pridruži se nam približno 10 nosačev, tako, da svojih30 kglahko razpolovimo in zagrizemo v premočeno pokrajino. Gorata Papua ( Papua Highlands ) zasluži svoje ime. Prvi dan, po približno osmih urah hoje, smo naredili okrog5 kilometrovter več kot 4000 višinskih metrov. Tudi naslednji trije dnevi so izgledali podobno – vsak korak vlečeš nogo iz blata, z levo roko potiskaš proč vejo polno trnja, z desno se otepaš nadležnih ovijalk. Temperatura je 30 stopinj, vlaga 80 %. Nosači, ki so istočasno tudi vodiči, z bosimi nogami hodijo izredno hitro. V džungli si ne moremo privoščiti, da bi zaostali za njimi. Drevo je podobno drevesu, hitro lahko zaideš. To je v bistvu tekma. Tekma, da ne zaostaneš, tekma, da pravilno presodiš kam boš položil naslednji korak, tekma, da v pravi hitrosti in uravnotežen prehodiš deblo -most čez hudournik, tekma, da stalno vidiš svojega predhodnika in ne uideš svojem nasledniku. Po dveh dneh se ti niti fotoaparat ne ljubi več potegniti iz torbice.
Kje je moja romantika ? Moja predstava o trekingu po gozdu, fotografiranju tropskih cvetlic, zalezovanju famoznih rajskih ptic ter slikanju z divjimi živalmi počasi bledi. Vsak korak je previden, ves čas sem 100 procentno osredotočen na pot pred sabo, pazim, da mi ne spodrsne na blatnem deblu preko katerega gremo čez hudournik. Vsak dan 6 krat v dolino in ponovno v breg. Ko se zvečer zavlečem v šotor, premočen do kosti, sem vesel, da sem v enem kosu, da mi ni spodrsnilo pri prečkanju reke in da ob vzponih še nisem zagrabil namesto za korenino za kačo. Zares je popolnoma drugače kot sem si predstavljal.
Vsako jutro nas malo pred šesto uro zbudi sonce, ki nas ogreje, suši premočeno opremo, malo razvaja s toplimi žarki in nas pospremi na pot. Okrog druge ure ga ponavadi zakrijejo oblaki in dež poskrbi, da ne potrebujemo tuša pred spanjem. To je malo po šesti – dan za dnem v dolgo noč.
Domorodci so svoja zgodba. Približno160 cmvisoki bojevniki, obvezno oboroženi z lokom in puščicami, nas vedno prijazno sprejmejo na robu svojega naselja. Nato nam med glasnim prepirom dajo vedeti, da je to njihovo ozemlje ter da se bodo še odločili ali nas bodo spustili naprej ali ne. Včasih kakšna puščica iz jeze poleti proti namišljeni tarči na deblu. Komunikacije skoraj ni, saj imamo popolnoma drugačne miselne vzorce. Še najbliže smo si zvečer, ko zamenjamo vloge in so oni gledalci, mi pa čudna bitja v namišljenih kletkah. Posedejo se okrog tebe in z zanimanjem gledajo kako zakuriš pod gorilnikom in si kuhaš večerjo. Zraven komentirajo in se hihitajo čudnim potezam, ki jih delam. Ali pa si mogoče mislijo, da bi bilo slastno zagristi v moje stegno – verjetno, če bi bilo meso malo bolj mlado. Nikoli ne veš, saj ta tradicija še ni izumrla.
Tretji dan smo se znašli v pat položaju. S skromnim poznavanjem bahasa jezika ( mešanica indonezijskega in lokalnega jezika ) naš lažnjivi kljukec, Čeh Petr, ni več mogel prepričati domačine, da nas pustijo naprej. Priznal nam je tudi, da gre prvič po tej poti proti našemu cilju, veliki gori. Prostodušno je povedal, da so se v dneh našega prihoda, ob običajni pristopni poti, začeli plemenski boji in se je odločil za pot za katero je slišal, da se tudi pride na cilj. Zakaj nam je to zamolčal in se pošalil z našimi življenji, nam je postalo jasno takoj, ko smo omenili denar. Plačilo za njegovo delo ni majhno in škoda bi ga bilo izgubiti z odpovedjo poti. Mi smo pa itak podpisali, da hodimo na lastno odgovornost.
Ko smo se v mislih že pripravljali na povratek, so se novi, domači, nosači po glasnem posvetu odločili po svoje, dvignili bremena in že smo tekli za njimi, v smeri proti gori.
Kot v filmu, ponovno napeto, vsak spodrsljaj ima lahko težke posledice. Naš kolega, Američan, si je v tem delu zlomil rebra. Še vedno smo bili v poziciji, da smo ga lahko evakuirali. Enega, Poljaka, smo zaradi poškodbe noge izgubili in ga vrnili že drugi dan. V naslednjih dneh se je možnost reševanja zmanjšala na minimum. Ko se tega zaveš, se ti ob temnih pogledih domačinov začnejo porajate zanimive misli.
Vsak dekagram v 16 kilogramskem nahrbtniku je potrojil svojo težo. Vlaga in blato sta se zažrla v vsako poro telesa. To zares ni sprehod po parku. Šesti dan smo bili sicer že na višini3.500 metrovnad mejo džungle, a še vedno daleč od cilja. Takrat so nosači od nekod dobili novico, da morajo nazaj, branit svoje domače, vas in svinje. Tudi okrog naše poti so se pričele plemenske vojne. Mi smo bili sicer na varnem, a prepuščeni sami sebi in dvojnemu tovoru. Kot smo bili poučeni, so te vojne stalnica na Papui. Ponavadi jih sprožijo spori zaradi ozemlja, zaradi žensk ali pa kar tako. Med bojevniki je nekaj mrtvih, za belce pa v principu niso nevarne – razen, če ne prekrižaš pot kakšni puščici. Tako kot se začnejo, na hitro, se tudi končajo s plačilom določenega števila prašičev zmagovalni strani.
Vendar, kjer je volja je tudi pot – v daljavi se je videla Puncak Jaya, naš cilj.
Osmi dan hoje smo, utrujeni od dvojnega bremena, dosegli bazni tabor na višini4.300 metrov. Džungla je v trenutku pozabljena, saj je pred nami navpičnih šeststo metrov prekrasnega hriba. Končno stopamo po trdnih tleh in spimo v šotoru, ki ne drsi po blatu.
Ujeli smo dva izmed približno osmih dni, ko v tem delu Papue ne dežuje.
Priprave so bile kratke, kajti vreme je potrebno izkoristiti. Večerni sestanek in osnovni opis poti, časovni okvir vzpona ter spusta, opis najtežjih delov. Po svoji navadi zamolčanja neprijetnih dejstev, nam Čeh šele sedaj odkrije, da je v hribu prehod, ki ga moramo premagati po zraku, preko napetih nosilnih vrvi. In dodal, da če ima kdo s tem problem je bolje, da ostane v taboru. Nihče ni tega komentiral, bi ga pa nekateri pogledi vsaj pohabili, če ne pokončali.
Oderlap in Rupnik sta me vzela v sredino ob dveh zjutraj. Tukaj se je končalo pohodništvo. Stena ima težavnost od III. do VI. stopnje z nekaj zelo težkimi prehodi. Tudi višina naredi svoje, skoraj pet tisoč metrov ni šala. Aral iz Estonije, ki je bil spomladi na vrhu Mt.Everesta ima težave. Navpična prepadna stena ga je tako ohladila, da je na enem mestu zmrznil – v glavi seveda. Franc ga je strokovno vrnil med aktivne in z našo pomočjo je premagal tudi najbolj zoprni del stene. Čisti adrenalin.
Oderlap deluje kot pomirjevalo – počasi in sigurno smo po šestih urah na zasneženem vrhu. Sneg na ekvatorju – ponoči sneži, zjutraj pa sonce sneg stopi. Stopijo se tudi negativne izkušnje z našim vodnikom, močvirna in nepredvidljiva džungla, viseči mostovi, polomljena rebra ter od težkih tovorov ohromljena ramena. Vsak se za trenutek potopi v svoje misli. Za mene je to izjemen uspeh, predvsem pa potrditev fizične pripravljenosti ter dejstva, da se nisem pokakal. Za Franca pa je to 7+ in vstop v klub 200 plezalcev, ki so bili na vseh najvišjih vrhovih vseh kontinetov. Prava energija misli pride šele po sestopu v dolino, saj ne dovolimo občutkom uspeha, da nas preplavijo pred sestopom. To je bilo že velikokrat nevarno, za nekatere tudi usodno.
Pot nazaj je seveda veliko bolj naporna kot vzpon, vendar nam veselje, da smo prišli na cilj da novih moči. Rahli spodrsljaji ter France, ki ne popušča pri varovanju, nas prisilita, da se osredotočimo na vrvi in previdno tipamo za oprimki. Šotori se nam približajo šele v prekrasnem alpskem popoldnevu.
Sedaj lahko odplavam, k mojim domačim in k vsem, ki mi pomagajo že s tem, da se naša življenja prepletajo. Neskončna hvaležnost me dvigne v stanje levitacije. Občutki, ki se težko podoživijo v pisarni za pisalno mizo, občutki, ki so tako izjemni, da te polnijo z energijo še mesece in mesece vsakdana.
Šele zjutraj se pojavijo vprašanja povezana z vrnitvijo. Kam in kako sedaj ? Smo brez nosačev, brez zadnjih novic in informacij ter z omejeno zalogo hrane. Na dveh pristopnih smereh divjajo plemenske vojne, tako, da na vodnike in nosače skozi džunglo ne moremo računati. 11 dni džungle, višina in strma stena so nas že krepko načeli.
Petr, na katerega smo se, po vseh njegovih spodrsljajih in nategih, vse manj zanašali, je predlagal kot edino možnost prehod čez rudnik Grasberg. Drugega nam ne preostane. Zreducirali smo opremo, pustili kar precej alpinistične opreme zanamcem v baznem taboru ter odšli v smer proti rudniku.
Indonezijska varnostna služba je reagirala že po prvih prehojenih metrih proti sredini dnevnega kopa. V kombinaciji s svojimi kolegi,upokojenimi ameriškimi zelenimi baretkami, nas je parkirala ob rob rudnika. Ogromna rudniška korporacija se ni menila za izmučene pohodnike na robu njihove rudniške operacije. Vsaka motnja v procesu proizvodnje je za njih popolna izguba časa in seveda denarja. In nevarna tudi v povezavi s pogodbo, ki jo imajo z indonezijsko vlado. Ta v nobenem členu ne predvideva turistično transportne dejavnosti. Pri neto dobičku 7 milijonov dolarjev na dan ni šale. Dobili smo strogo prepoved približevanju in prehodu rudnika. Ni jim bilo mar, da se ne moremo nikamor premakniti. Naše stanje oziroma nemoč pri umiku nazaj v civilizacijo preprosto ni bilo njihov problem.
Postavili so stalno stražo, ki je od daleč kontrolirala naše gibanje. Šef indonezijskih varnostnih sil, nas je obiskal vsak dan in opazoval naše hiranje. Spanje v šotorih, ob izjemno hladnem vremenu na višini4100 metrov, dež ter pomanjkanje hrane so nam počasi in vztrajno lezli v kosti. Nosil nam je sveže novice, ki so nam samo potrjevale, da je umik po klasičnih poteh nemogoč, saj so še vedno trajali plemenski boji. Šesti dan tega prisilnega taborjenja, so Američani končno dovolili, da nas je pregledala njihova zdravniška služba. Nekateri smo bili podhlajeni, nekatere je načela višinska bolezen, druge že tudi psiha.
Šele rezultati pregleda so vodstvo rudnika spomnili, da v Ameriki obstaja zakon o samaritanstvu, ki vsem nalaga, da morajo pomagati soljudem v nesreči po svojih najboljših močeh. Na priporočilo zdravnika so nas sedmi in osmi dan po delih evakuirali čez ogromno površino dnevnega kopa rudnika v Timiko, na obalo, v civilizacijo. Seveda smo tudi podpisali, da ne bomo nikoli več v bližini rudnika. Kot, da bi si želeli.
Vrh je bil čudovito doživetje, plezanje po odlični, čvrsti skali čisti adrenalin. Sopotnika sta dodala pravi timski duh, domorodci pridih prvobitnosti in svobode. Džunglo si pa želim še enkrat, vendar bolj umirjeno, s fotoaparatom v roki in predvsem z možnostjo, da odkorakaš ven, takoj, ko si zaželiš.
